Po svetu uživa med zvezdami, milijarderji…, in spoštovanjem, v Sloveniji s šnopsom, šmarnico, cvičkom…, in fovšijo ter nevoščljivostjo
Prvega oktobra letos je okroglih 70 desetletij plodnega in pestrega življenja, ko je prepotoval ali preplaval vsaj 150 držav z vseh celin, proslavil svetovno znani plavalni ultramaratonec Martin Strel, sicer petkratni Guinnessov rekorder. Istega dneva je svoj 29. občinski praznik obeležila občina Gornja Radgona. In ker v mestu penine in sejmov Gornji Radgoni ima veliko prijateljev, zlasti potapljačev, ki so ga pogosto spremljali na njegovih plavalnih podvigih, se je možakar iz dolenjskega Mokronoga, pred odhodom na polletni „zimski počitek“, čez veliko lužo, kjer v ameriški Arizoni običajno živi med novembrom in majem prihodnje leto, z manjšim zamikom ustavil v mestecu ob reki Muri, kjer je poleg svojega okroglega življenjskega jubileja, počastil tudi radgonski občinski praznik. Pravzaprav je v Domu kulture Gornja Radgona na sporedu bilo zabavno-pogovorno srečanje z Martinom Strelom, pod naslovom: Martinovih prvih 70! Žal se je dogodka, ki sta ga z glasbenimi vložki popestrila prav Martin Strel (kitara) in domači muzikant z brado Dani Rajh (harmonika), in katerega je povezoval voditelj na RTV Slovenija, Igor Pirkovič, udeležilo le nekaj deset obiskovalcev.
Kljub temu, da ga mnogi pogosto niso jemali resno, in so ga celo zaničevali pred vsakim njegovim podvigom, gotovo ni veliko Slovenk in Slovencev, ki ne bi poznali Martina Strela, rojenega 1.10.1954 v Novem mestu, doma je sicer iz Mokronoga, slovenskega poklicnega maratonskega plavalec in večkratnega svetovnega rekorderja v plavanju na dolgih progah. Med njegove najodmevnejše dosežke sodi plavanje po celotnem toku največjih svetovnih rek. Leta 2002 je od izvira do izliva preplaval reko Mississipi in s tem postavil absolutni dolžinski rekord v maratonskih plavanjih. Ko je leta 2004 plaval po reki Jangce, je v 51 dneh preplaval 4003 kilometre in presegel rekord iz Mississippija. Leta 2003 je bil nominiran za prestižno športno nagrado Laureus (naj športnik sveta), v kategoriji alternativna športna oseba leta. Doslej je bil pektrat vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. Preplaval je tudi Amazonko, od Andov do Atlantika (2007), 5.268 km za 66 dni, ter Donavo, ko je v 84 urah in 10 minutah neprekinjenega plavanja premagal razdaljo 504,5 km. Svetovni rekord v neprekinjenem plavanju v oceanih je dosegel leta 1994, med Lignanom in Ravenno. Rekorde je dosegal po številnih slovenskih, evropskih rekah, jezerih in morjih, med drugim je preplaval tudi Rokavski preliv, za kar je potreboval 16 ur, 28 minut in pet sekund. Kot prvi človek je leta 1997 preplaval iz Afrike v Evropo, ko je dolžino 78 km premagal v 29 urah in 57 minutah. Donavo je premagal tudi leta 2000, ko je od izvira do izliva (3.004 km) plaval 58 dni… Leta 2009 je svetovno priznani režiser John Maringouin, o Martinu posnel dokumentarni film z naslovom Big River Man (Veliki rečni mož), kjer je bil blizu oskarju.
Na zabavno – pogovornem večeru v Grnji Radgoni, kjer se mu je, poleg prijateljev gasilcev in potepljačev, zahvalil tudi podžupan Miran Dokl, je Martin, ki se kljub lepim letom počuti kot mladenič, povedal mariskaj zanimivega. Med drugim je obljubil, da bo čez sedem let, ko jih bo štel 77 (leta 2031), z radgonskimi prijatelji spet preplaval vsaj 40 km reke Mure, ki je zanj evropska Amazonka in katero odlično pozna na vseh 444 km, koliko je dolga. Zanj je prav Radgona prva postaja v seriji obiskov ob 70-letnici. “Mura je ena redkih, če ne prav edina evropska reka, ob kateri živi nad 100 različnih ptic, v njej pa najmanj 50 vrst rib. Je pa Mura tudi zelo divja reka, kar se mnogi ne zavedajo in zato ni presenečanje, da v njenih valovih končajo številna življenje” kot je dejal. Posebnost so tudi srečavanja z živalmi, ki so smrtno nevarne, v tujih veletokih. Prepričan je tudi, da bi še danes lahko ponovil ali izboljša vse svoje rekorde, tudi po Amazonki, Missipiju, Jangceju, Donavi ipd., saj ga mnogi strokovnjaki imajo za medinski fenomen oz. čudež. Plavanje zanj ni problem, temveč živali, ki tam živijo, prav zaradi tega razen Strela, Amazonko še nihče ni niti poskusil preplavate, ne da bi jo preplaval od Andov do Atlantika. Pove, da so ga pogosto pred morskimi psi rešavli delfini, ko je bil v nevarnosti in je začel kričati, slednji so priplavali in nevarno ajkulo grizli po vampu in ga tako pregnali. Plaval je tudi z nevarnimi piranjami, najbolj strupemnimi kačami in preživel.
Zanimivo je tudi, da je Strel, ki je podrobno razložil vseh pet uvrstitewv v Guinnessovo knjigo rekordov, med drugim tudi, kako je plavanje po Donavi (84 uri in 10 minut) začel s stotimi kilogrami, končal pa z 78, preden je začel plavati, bil odličen tekač na dolge proge, saj je med drugim na 21 km dosegel rezultat 1,17, na 42 km pa 2,57, kar ni mačji kašelj. Med nominacijo za naj športnika sveta ter filmski oskar, je spoznal toliko pomembnih ljudi iz celega sveta, ki so v prvi desetini najbogatejših in najbolj uzglednih ljudi med zemljani, kar doslej ni uspelo niti enemu Slovencu. In čeprav so v ospredju svetovne zvezde, je za Strela njegov nekdanjin sošolec Oto Pestner, s katerim je nekoč nastopil pred papežem v Vatikanu, najboljši pevec na svetu. “Tudi Pavarotti in vsi drugi se lahko skrijejo pred mojim prijateljem Pestnerjem, ki mi je že v šoli dejal, da je njegov oče Rom,” je dejal Martin, ki je priznal, da bi najverjetneje osvojil oskar, če ne bi pred tem “spil dve steklenici vina”.
Tudi tokrat sta sogovornika ob koncu večera imela v delu tudi slovenskega zvezdnika Luko Dončića, kar so mnogi po Sloveniji Strelu že prej zamerili. Tokrat je plavalec Martin, sicer eden redkih slovenskih športnikov, ki je bil nominiran za športnika sveta (leta 2003) v svoji konkurenci, ponovil, da Luko izjemno celi in mu, enako kot Pogarčarju, Rogliču, Kopitarju, Šešku in vsem drugim, želi uspešno kariero in življenje, je pa ponovil, da Luka še ni na vrhu, ali vsaj tik pod vrhom, kar v svetu, zlasti v ZDA, edino šteje. Sam se je srečal in se srečuje ter druži z neštetimi zvezdniki z različnih področij, od športa, kulture, zabave, umetnosti, z vsega sveta, zlasti iz ZDA. Še posebej je cenjen v krogih, katerim ekologija in ohranjanje narave, zlasti čistih rek in morij, ni daleč. Skratka, po svetu uživa med zvezdami in zvezdniki, milijarderji, dobrimi ljudmi…, in spoštovanjem, v Sloveniji pa s šnopsom, šmarnico, cvičkom, nekaj pravimi prijatelji…, in fovšijo ter nevoščljivostjo. Sam sicer ni zanikal, da ne sspije dve steklenici vina dnevno in da mu je prav alkohol “ukradel” filmski oskar, a bi vseeno pričakoval nekoliko več spoštovanja med slovenskimi politiki, saj je državi nedvomno naredil veliko, zlasti na promociji, a tudi finančno. Sedaj pa se odgovorni na ministrstvih ne želijo z njim niti pogovarjati, saj verjame, da bi mu pripadala kakšna hvaležnost, vsaj pri izredni ali športni pokojnini. Na klutnrme ministrstvu naj bi ga celo imeli za “dolenjskega pijančka, drugim, tudi tujcem pa podeljujejo izjemne slovenske pokojnine. Tudi sam sem vsaj v tujini prejel veliko nagrad in priznanj in sem bolj cenjen kot doma”…
Kakorkoli že, ob vsem slišanem in videnem na prijetnem druženju v radgonskem “kulturnem hramu” lahko le zaključimo, kako je velika škoda, da se dogodka ni udeležilo več ljudi, kajti gotovo bi veliko izvedeli o eni najbolj znanih in priznanih Slovencev izven slovenskih meja, saj je bolj cenjen iz spoštovan v ZDA, Kanadi, Braziliji, Ekvadorju, Veliki Britaniji, Avstraliji, celo Srbiji in na Kitajskem, kot pri nas na sončni strani Alp, ali kot Martin sam pravi, v najlepšem raju zemeljske oble.
Fotografije: O.B. & F.K.