Zanimivo pričevanje 94-letne Terezije Brumen iz Prlekije, ki se je rodila v družini, kjer je bilo 20 bratov in sester; Bodoči mož je služil vojsko z njenim bratom in ga je tako spoznala…
Prav gotovo ni potrebno posebej poudarjati, koliko zanimivih ljudi, posameznikov in družin, živi v naši majhni državi na sončni strani Alp. In med njimi je gotovo tudi ena najstarejših Prlečk, 94-letna Terezija Brumen, kajti čeprav sama ima veliko družino in številne sorodnike domača na vseh celinah, le redki poznajo njeno pestro in zanimivo življenjsko pot. Ta se je začela 14. oktobra 1927 v Žerovincih, dober streljaj od Ljutomera, kjer sta mama Marija in oče Ivan Kosi, ob njej povila še 19 bratov in sester. Leta 1954 se je Terezija, po domače jo poznajo kot Vanekovo Treziko, poročila in se preselila v Zamušane, ob železniški in cestni povezavi med Ormožem in Ptujem. Ostala je zvesta svoji Prlekiji in svojim ljudem, ki jih ima neizmerno rada, in tudi danes se spominja praktično vsega iz davne preteklosti, kakšno si mnogi ne moremo niti predstavljati. Zelo hvaležna sogovornica Terezija, ki nikoli ni marala zdravnikov in tudi potrebovala jih ni, nam je razkrila in zaupala veliko zanimivosti iz svojega življenja. „Nisem pričakovala, da bom tako dolgo živela, a moram priznati, da me je tudi zdrave služilo. Le v zadnjih letih nekoliko pešajo noge, drugače pa je vse dobro v krogu mojih najdražjih,“ pove Trezika.
Rdeča nit pogovora je bila, da v družini, čeprav jih je bilo veliko, nikoli nisi bili lačni in žejni, kot nam običajno razlagajo mnogi, ki so bili rojeni med prvo in drugo svetovno vojno, ter tik po njej. Terezija je bila rojena 14 let pred začetkom 2. svetovne vojne na naših prostorih in je morijo dočakala kot osnovnošolka. Šolo je obiskovala na nasprotnem hribu od Žerovincev, na Stari cesti. „Imeli smo srečo, da nas je bilo veliko v družini in so nas na začetku 2. svetovne vojne nekako vsi pustili pri miru. Tudi očeta so pustili, saj se je z vsemi razumel in upošteval, kar je bilo potrebno. Večji del je skrivnostno pomagal partizanom, tako da nismo bili ogroženi. Nikoli nismo bili lačni, saj smo veliko delali in tudi imeli smo žito, živino, sadje in zelenjavo. Meni osebno je bilo najpomembneje, da smo imeli koruzne žganjke in mleko. To je zame bila osrednja jed, seveda pa tudi vse drugo, kar se pripravlja na kmetiji, a tega ni malo. Moram poudariti, da smo imeli veliko kmetijo, kajti mama je bila edinka in sta starša na začetku združili dve večji kmetiji. Če smo dobro virtili smo lahko imel. Zelo rada sem imela tudi kvasenico, jabolčno pogačo ipd. To so mi tudi danes prave poslastice“, razlaga Terezija, katero je po osnovni šoli v svoje zavetje vzela teta Milica Lapornik v Bišu pri Trnovski vasi, ki je imela trgovino. Tudi sama se je počasi izučila za trgovko in je kmalu postala trgovska poslovodkinja po vaških trgovinah v okolici Ormoža, Ivanjkovci, Cvetkovci, Velika Nedelja, Zamušani ipd. Prav kot trgovska poslovodkinja je leta 1982 dočakala tudi zasluženo upokojitev.
Pred tem so seveda potekala najlepša leta njenega življenja. Tako se je spomnila, ko je bil njen brat Franček v vojski in je preko njega ob neki priliki spoznala njegovega vojaškega tovariša, Venčeslava Brumna, ki je pozneje postal njen mož. Poročila sta se leta 1954, prehitro pa je postala tudi vdova. Le kratek čas po smrti Josipa Broza Tita, leta 1980, je umrl tudi Venčeslav. „Ko je Tito umrl, je moj Venčeslav dejal: Zbogom Joška, kmalu pridem za teboj in tako je tudi bilo. Bog mu daj dobro. Bil je dober mož in gospodar“, pove naša sogovornica, ki je s svojim Venotom rodila le enega sina Zdravka, ta pa ji je, s svojo izbranko Lidijo, povil dve hčerki Janjo in Valentino. Sedaj pa že vsaka ima tudi po enega otroka, Noeta in Jano, torej je Terezija tudi prababica in najbolj vesela je, ko so vsi skupaj na obisku ali kakšni slovesnosti.
Vrnila se je naša sogovornica tudi letom izpred druge svetovne vojne, ko je njena mama Marija rodila kad 20 otrok izmed katerih jih je, žal šest umrlo že v otroštvu. Takrat ni bilo zdravnikov kot danes, ena (Olga) je celo umrla po nekem obveznem cepljenju. Tako je naštela le 14 (šest fantov in osem deklet) tistih, ki so odrasli in si ustvarili družine, sama je bila sedma po vrsti. Prvi je bil Ivan, sledijo pa: Franček, Marija, Zofija, Alojzija, Anica, Terezija, Stanko, Drago, Marta, Milica, Verica, Jakob in Albert. Danes, poleg nje živijo še: Marta, Verica, Jakob in Albert. Vseh štirinajst jih je imelo oz. ima tudi svoje otroke, skupaj jih je 35, seveda pa je zraven že tudi veliko vnukov pravnukov in prapravnukov, potomcev njenih staršev Marije in Ivana Kosija.
Čeprav ni bila zraven, razen v enem primeru, nam je Terezija zaupala, da jih je mama vseh 20 rodila doma, saj takrat ni bilo zdravnikov. Spomnila se je tudi, kako je mama bila sama doma ko se je rodila 10. deklica Olga ji je bilo ime. Krstna botra ji je bila takratna jugoslovanska kraljica Marija, njen zastopnik je sestrici prinesel cekin. Razložila nam je sogovornica, kako so vsi otroci, en za drugim zapustili kmetijo in se razpršili po Sloveniji in Evropi, da bi si zaslužili za lastno domovanje. Eni drugim so pomagali, da je bilo še lažje. Vsi so bili pridni in delovni, saj drugačni niso mogli biti, če jih je rodila mama Marija, ki se, kot je poudarjala nikoli ni bala rojevanja otrok, kot je to primer danes. „Pravzaprav smo si tudi sami medsebojno pomagali in vlekli eden drugega. Največ nas je pozneje le ostalo v Prlekiji, oz. tukaj do Maribora, nekaj pa tudi v Nemčiji, a vsi so si tukaj ustvarili domove. Ponosna sem lahko na vse svoje brate in sestre, enako tudi na starša, ki sta nas spravila na svet“
Kljub vsemu je bilo najhuje med vojno, ko so še šolo zaprli, in tudi po njej, ko jim je zadruga odpeljala ves pridelek žita in še marsičesa, kar so lahko pridelali. „Prišel je pač možakar iz Ormoža in starša nagovarjal k podpisu in dogovoru. Nista ničesar podpisala, a kljub temu, ko je bila pšenica požeta in snopje pripravljeno, bilo je nekako proti večeru, so prišli z dvema velikima kamionoma in ves naš pridelek odpeljali. Brat, ki je pri njih delal na zadrugi je jokal, ko so ‘mašinali’ našo pšenico. Moji bratje in sestre bodo ostali brez hrane, jim je med jokom govoril…Smejali so se mu in se norčevali iz njega. In ne le, da so odpeljali pridelek so nam vzeli tudi zemljo. Hudo je bilo, saj nas je 14 otrok bilo pri skledi. Starša sta poslala pismo maršalu Titu in on je odločil; Vse so nam vrnili, zemljo in denar za odvzeti pridelek. Polepšal nam je življenje… Po tistem je bilo lažje, kajti z veliko naporov smo vsi prišli do kruha in vsega kar je bilo potrebno, vsi smo si ustvarili družine,“ kot da bi bilo včeraj razlaga 94-letnica.
Ob slovesu z družino Brumen, kjer za Terezijo odlično skrbita sin Zdravko in snaha Lidija, nam je Vanekova Trezika pritrdila, da se bomo spet srečali 14. oktobra 2027, ko bo obeležila stoletnico življenja…Do takrat, kot nam je povedala, najraje poseda „pri stari hiši“, ter sprehaja okrog posesti, ne samo po ravninskem delu, temveč tudi po bregu navzgor, saj kot pravi noge potrebujejo hitrejši pretok krvi.
