Edini dosedanji direktor radgonskega DSO je pred tem bil predvsem pedagog
„Dragi sorodniki, spoštovani prijatelji, kolegi, partnerji, cenjeni sodelavci, nekdanji sodelavci in znanci! Čas s spomini roko si podaja, nič vrniti se ne more več, lep spomin in dobra misel pa ostaja, kajti z vami skupaj sem doživel tisoč sreč.“ je ob upokojitvi, svoje daljše poslovilno, zelo emotivno pismo začel dolgoletni in doslej edini direktor Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, mag. Marjan Žula, ki s 1. oktobrom direktorsko štafeto, katero je nosil od leta 2006, ko so položili temeljni kamen za radgonski dom, predal dosedanji sodelavki, dr. Suzani Bračič. Res je sicer, da je Žula skoraj 48 let bil v službi in si je pokojnino nedvomno zaslužil, a vsi, ki ga poznajo vedo, da tudi poslej ne bo miroval in počival…
Sedaj pa pravi, da bo lepa misel ostala, kajti prelomnica v njegovem življenju prihaja zelo hitro in neizbežno. „S prvim oktobrom letos se bom upokojil, po več kot 47 letih aktivnega dela oziroma uradno priznane delovne dobe. In, ko se ozrem nazaj na prehojeno pot, ugotavljam da je vse teklo tako strašansko hitro, da sam verjeti ne morem. Morda se mi to le zdi zaradi tega, ker trajno ostajajo pretežno lepi spomini na trenutke v življenju, ki sem jih imel srečo deliti z vami. Seveda je bilo tudi nekaj takih dogodkov, ki so prinesli žalost, razočaranje in resignacijo, a sprejel sem to kot sestavni del življenja. Tako sem poskušal sprejeti tudi nenaklonjenost mojih zelo maloštevilnih »nasprotnikov«, ki verjetno niso razumeli, da v bistvu vse življenje doslej nikomur nisem hotel storiti nič žalega. Na srečo pa so se moje poti križale z veliko dobrimi, prijaznimi in srčnimi ljudmi – z vami, spoštovani. Zato se z veseljem oziram nazaj, kjer vidim sledi svojega ustvarjalnega dela, pri čemer sem imel vašo podporo, pomoč, zaupanje, empatijo, tovarištvo in medsebojno povezanost, pa tudi ljubezen… Hvala, res iskrena hvala vsem, posebej še tistim, ki ste mi stali ob strani tudi v težkih trenutkih“.
Marjan je sicer po razburkanem otroštvu, mladostnem obdobju in študiju, najprej prt let igral kot profesionalni glasbenik (Aqarius, Pomladni veter, Seniori, Diana 5, Exodus…) in bilo je čudovito, kot pravi. Vojaški rok je odslužil v Postojni in se nato zaposlil na OŠ Martin Konšak v Mariboru, kjer je 8 let užival v delu z mladimi in v tovarištvu učiteljskega kolektiva. „Poroka z mojo Anico me je pripeljala v Gornjo Radgono, kjer sem polnih 25 let bil ravnatelj Glasbene šole Gornja Radgona. Mislim, da mi je uspelo marsikaj spremeniti, izboljšati, ustvariti ter postaviti temelje za dober delovni kolektiv ter razvoj sodobne šole. Spoznal sem veliko izjemnih kolegov in takih ljudi, s katerimi me še vedno vežejo spomini na skupna doživetja. Menim, da je bilo to obdobje mojega življenja najbolj ustvarjalno, plodno, srečno in polno čudovitega občutja. Žal je usoda posegla v to idilo in mi iztrgala življenjsko sopotnico, a uteho sem našel v svoji hčerki in sinu, povezanosti z najbližjimi, s prijatelji ter v neumornemu delu. Morda je vse to in nekatere druge okoliščine, botrovalo moji odločitvi, da se po četrt stoletnem delu na Glasbeni šoli preizkusim še na drugem področju. Sprejel sem izziv ter prevzel dela in naloge direktorja družbe Dom starejših občanov Gornja Radgona d.o.o. Po dokaj težkem začetku pa menim, da smo skupaj s sodelavci uspeli Dom umestiti med tiste, ki nekaj štejejo v institucionalnem varstvu starejših v Republiki Sloveniji. In tudi na to sem ponosen, kakor sem zadovoljen, da mi je v bistvu življenjska pot namenila vlogo graditelja in ne rušitelja dobrin, pomembnih za skupnost, za družbo, za človeka. Seveda ni bilo vse idealno in tudi kakšne napake sem napravil, vendar kot pravijo, kdor dela tudi greši… Če sem komu (nehote) storil krivico, pa naj mi, prosim, blagohotno oprosti“.
Čas, ki je pred njim, mu bo gotovo prinesel mnogo sprememb, a verjame, da ga bom znal maksimalno izpolniti, da mu ga bo kar »primanjkovalo«, kakor mu ga je vedno, odkar se pravzaprav zaveda zase. Mnogi interesi na številnih področjih, na katerih je deloval, mu bodo še naprej ponujali pestro paleto izbire, od kulturnega delovanja, glasbene in likovne umetnosti, do družbeno-političnega udejstvovanja ter športnih aktivnosti. „In več časa mi bo ostalo za vnukinjo, družino, prijatelje, partnerko oziroma osebno življenje s tistimi, ki jih imam rad. Zato se po svoje veselim tega življenjskega obdobja ter si želim predvsem to, da bi ga preživljal zdrav. Vsem vam, spoštovani, pa želim poleg zdravja še veliko sreče in osebnega zadovoljstva ter tistim, ki ste še aktivni veliko uspehov in pozitivne energije pri vašem delu. Vesel bom kakršnega koli srečanja ali stika z vami vsemi, ki ste mi pomagali oblikovati mojo dosedanjo življenjsko pot in še enkrat hvala“.
Marjan, hvala tudi tebi za vse kar si naredil za širšo skupnost! Naj ti v penzionu ne bo dolgočasno in vse kar boš počel naj te osrečuje, še mnoga leta. Predvsem naj te spremlja zdravje!
