58-letnik iz Slovenskih goric je z dušo in telesom športnik, rekreativec, humanist in humanitarec, na splošno pa človek z veliko začetnico
Prostovoljno krvodajalstvo je v Sloveniji odlično organizirano že skoraj 72 let, od davnega leta 1953, in je najbolj plemenita oblika solidarnosti pri nas. Kri daruje okoli 5 odstotkov prebivalcev, od tega ena tretjina žensk in dve tretjini moških. To so izjemni ljudje, katerim se gre zahvaliti, da ima naše zdravstvo na voljo dovolj te dragocene življenjske tekočine. Takšni izjemni ljudje živijo povsod okrog nas, kar veliko jih je. Mi pa smo obiskali enega od njih, človeka z veliko začetnico, Marjana Pauriča iz Cogetincev v Slovenskih goricah, ki je to dragoceno življenjsko tekočino pri svojih 58 letih, pred dnevi daroval že stodesetič, kar pomeni, da je daroval več kot 50 litrov krvi. A, ob obisku izvemo, da to ni vse, saj je krvodajalka tudi njegova žena Marinka in tudi eden od dveh njunih sinov dvojčkov.
Marjan je še generacija, ki je služila vojaški rok v JLA in je kri prvič, pri rosnih devetnajstih letih in potem še enkrat, daroval pri vojakih v Bihaću in Karlovcu. „Niti pri vojakih, kot tudi potem, pa nisem nikdar pomišljal na ugodnost prostega dneva ali pri vojakih na skrajšanje služenja vojaškega roka, za vsakokratno darovanje dveh dneh,“ pove vedno skromni Marjan, ki je od leta 1987, ko je kri prvič daroval v bosanskem mestu Bihaću, kjer je po končani Srednji živilski šoli v Mariboru, služil JLA, do tokratne krvodajalske akcije namreč kar 110 krat daroval najbolj pomembno življenjsko tekočino, kar v UKC Maribor in na terenu v Slovenskih goricah. Njegova kri skupine „A“ Rh pozitivno, bilo je kakšnih 50 litrov, je tako pomagala številnim ponesrečencem, bolnikom in mladim mamicam ob porodu, po vsej Sloveniji. „Darovanje krvi je gotovo najplemenitejše dejanje, ki ga človek lahko stori,“ še pristavi krvodajalski vitez iz Slovenskih goric.
Pek Marjan, ki je zaposlen pri Žitu Maribor (nekdanji Intes) je ponosen, da lahko s svojo krvjo pomaga ljudem, ki so pomoči potrebni. Tako je tudi tokrat „iz ljubezni do človeka daroval svojo kri“. Vesel je tudi, da sta krvodajalca tudi njegova žena Marnika ter starejši sin Mario, verjame pa, da bo po istih stopinjah, glede na družinsko tradicijo, šel tudi sin Denis. „V veselje mi je, da lahko s svojo krvjo pomagam ljudem in to bom počel dokler mi bo dovoljeno oziroma dokler lahko“, nam je še povedal Paurič, ki ima zanimivega „konjička“ s katerim nadoknadi darovano kri, ob tem pa je vedno v dobri kondiciji. Veliko časa je namreč na zraku, v naravi, pri teku, pohodih, planinarjenju.
Sicer pa, minuli novi koronavirus je globoko zarezal v naša življenja in s seboj prinesel prilagoditve in težave v gospodarstvu in zdravstvu. V tistih težkih časih za naše zdravstvo je darovana kri krvodajalcev bila še toliko dragocenejša. Število krvodajalcev v Sloveniji potrjuje, da sta solidarnost in pomoč drugim tudi v teh nepredvidljivih časih pomembni in cenjeni vrednoti, ki ju moramo negovati in vzpodbujati. Krvodajalstvo je gotovo eno najbolj humanitarnih in humanih dejanj, saj so zraven sami veliki ljudje, ki drugim darujejo svoje nenadomestljivo tekočino. V naši državi, kjer je krvodajalstvo prostovoljno in brezplačno, imamo tako veliko vitezov, ki pomagajo reševati življenja, a tega ne obešajo na velik zvon. To so namreč vitezi krvodajalstva, ki ta naziv prejmejo, ko kri darujejo vsaj 100-krat (moški) in vsaj 80-krat (ženske), ki se vpišejo v Knjigo ambasadorjev življenja. Ob njih je neprecenljiva tudi pomoč aktivistov Rdečega križa Slovenije in vseh ostalih, ki prispevajo k zagotavljanju varne in zadostne preskrbe s krvjo.
„Marjan, iskrene čestitke za tako humanost do sočloveka, in velika hvala. Tudi sam sem, v nekem obdobju čutil globoko v sebi dolžnost pomagati, na tak način bližnjemu in ponosen sem, če sem koga, ali več njih potrebnih pomoči, pa vendar le rešil najhujšega. Te človeške vrline sem se pa zagotovo še toliko bolj zavedal, ko je kri neznancev reševala moje življenje. Hvala tudi vam, za katera imena ne bom izvedel, ali vas nikoli spoznal. Vendar takšnim srčnim ljudem se mora dobro, za gotovo in se tudi povre v neki obliki. Biti sočuten, dober do bližnjega, je velika vrednota ter duhovno bogastvo!“ je Marjanu in drugim krvodajalcem zahvalil tudi ugledni umetnik iz Slovenskih goric, Ivo Loren.
Z ženo Marinko sta začela leta 2014 z sprehodi in tekom
Marjan Paurič, ki se je v istem podjetju kjer še danes dela, izučil za peka, ima danes že 39 let delovne dobe, ima pa tudi celo vrsto hobijev. Nekaj jih imata z ženo Marinko skupnih. Z njimi sta začela leta 2014. V začetku so bili to le sprehodi, zatem še kmalu teki in nato še planine. Kot sta povedala so ti hobiji prišli na plan, ko sta si zgradila hišo, kjer sta pri gradnji veliko dela opravila sama. In, ko sta nekoliko odrasla sinova Mario in Denis. Marjanov dolgoletni hobi je tudi fotografiranje in kolesarstvo. Predvsem skupen hobi Marinke in Marjana, je vzgoja za naše kraje bolj nevsakdanjega sadja, kot so kivi, kaki, fige in bananovec. Ohišnica njunega doma je neke vrste botanični vrt. Poleg tega sta tudi ljubitelja starin. Na njunem vrtu torej najdemo fige, katerih domovina je Sredozemlje, kivi in kaki, ki izhajata iz Kitajske. Lepo jima uspeva tudi banovec, ki je tropska rastlina, domovina pa jugovzhodna Azija. Mimogrede, danes so največji pridelovalci banan južna in Srednja Amerika, Afrika, Azija in Kanarski otoki. Ne boste verjeli pred dvema leta so na njunem vrtu dozoreli plodovi banan.
Zanimivo je, da se Marjan, zagrizeni rekreativec tekač, ne udeležuje organiziranih tekaških prireditev. Prepričani smo, glede na njegovo voljo in vztrajnost, da bi bili rezultati odlični, toda, kot pravi, teče za svojo dušo. Poglavje zase so pri Marjanu planine, kamor se pogosto odpravlja v sklopu Planinskega društva Hakl iz Svete Trojice v Slovenskih goricah, katerega član je. Ljubezen do planin je tolikšna, da mu za planine ni škoda nameniti kakšnega dneva dopusta. Marjan se je povzpel na vse slovenske vrhove, na Triglav že 28 krat, v letošnjem letu tri krat in tudi na nekatere italijanske najvišji vrh Punta Penia (Marmolada 3343 m) v Dolomitih, madžarske in avstrijske. Tudi najvišji vrh Grčije Mitikas 2918 metrov ni izostal. Kot pove je preplezal tudi nekaj Ferat pri nas in v Dolomitih. Udeležil se je tudi vzdržljivostnega pohoda Po medvedovih stopinjah 64 km. Dražgoškega nočnega pohoda 34 km z prijateljem Milanom Kocuvanom pa sta prepešačila Pohorje iz Slovenj Gradca do Maribora. S hitro hojo, tekom in planinarjenjem naredi Marjan povprečno 1000 km mesečno.
In Marjan ne bi bil športnik in pripadnik svojega podjetja, če se ne bi bil udeleževal tudi sindikalnih iger kmetijsko živilske industrije ( KŽI). O našem sogovorniku, ki je bil leta 1991 tudi udeleženec vojne za Slovenijo in je vojni veteran bi se dalo še veliko več napisati. Razveseljivo bi bilo, če bi bilo takšnih Marjanov med nami še več… (F.B.)
Že leta 2021 je stotič daroval kri (Fotografije: Franc Bratkovič in osebni arhiv)