Zakonca Elizabeta in Anton Šijanec iz Prlekije obeležila 70 let skupnega življenja – platinasto poroko
V prleški vasi Bučečovci, v občini Križevci pri Ljutomeru,m skupaj s sinom Zvonkom in njegovo družino, jesen življenja preživljata 96-letni Anton in njegova 93-letna žena Elizabeta Šijanec. In pri njiju je v četrtek, 6. februarja bil prav poseben dan, saj sta v družbi svojih najdražjih in številnih gostov, ki so jima prišli čestitati in zaželeti še veliko zdravih skupnih skupnih let, obeležil skorajda neverjeten jubilej 70-letnico zakona, ali platinasto poroko. Kljub „zrelim letom“ in skupni obletnici, ki jih le redki dočakajo, sta mama Lizika in atek Tunek še vedno dobrega spomina in živita mirno življenje v krogu družine sina Zvonka in snahe Vide. Sta tudi, letom primerno, zdrava in čila, pravzaprav sta kot plemenita kovina platina, saj jima nič ne more do živega. V to so se na sam praznik prepričali številni gostje, med njim tudi križevski župan Branko Slavinec in direktorica občinske uprave Lidija Domanjko, ter predsednica Društva upokojencev Križevci pri Ljutomeru, Milica Hamler, ki jima je prav tako čestital in zaželel še veliko srečnih in predvsem zdravih let.
Dva dni po dnevu, ko sta si pred 70 leti 6. februarja 1955 zakonca Elizabeta in Anton obljubila večno zvestobo, na kulturni praznik, v isti žuniji svetega Križa na Murskem polju v Križevcih pri Ljutomeru že četrtič stopila pred oltar domače župnijske cerkve v Križevcih pri Ljutomeru, kjer sta si pred župnikom Štefanom Vinkovičem ponovno kot pred 70. leti obljubila zakonsko zvestobo, ljubezen in razumevanje. Slovesne maše so se udeležili njuni najbližji, na čelu z otrokoma Zvonkom in Darjo, ter njunimi potomci, petimi vnuki in devetimi pravnuki, ter tudi drugim svojci, prijatelji in sosedi, pozneje pa so se preselili v sosednjo gostilno Šadl, na svečano kosilo, kjer spet ni manjkalo obdarovanj, čestitk in želja po lepem in zdravem nadaljnjem življenju slavljencev.
Anton Šijanec se je rodil 17. januarja 1928 v bližnjih Iljaševcih, a se je hitro preselil v Bučečovce, kjer je spoznal poznejšo življenjsko sopotnico. V času vojne je bil poklican v nemško vojsko, ko je bil star 16 let, ker pa je bil še mladoleten so ga poslali domov na civilno služenje vojske. Po vojni je delal na kmetiji v Bučečovcih, vmes pa je služil JLA v Pulju. Leta 1960 je po starših podedoval posestvo v Iljaševcih ter se z družino preselil tja. Ker je bila kmetija majhna se je zaposlil v Gradbenem podjetju Radgona, od leta 1964 pa do svoje upokojitve je bil zaposlen v Usnjarni Konus v Ljutomeru. Ob delu je ves čas pomagal ženi pri delu na kmetiji. Elizabeta Šijanec, dekliško Zver se je rodila 24. oktobra 1931 v Bučečovcih. Po osnovni šoli je končala tečaj za trgovko, vendar je zaradi potreb na domačiji staršev pustila službo. Vmes je sicer delala v trgovinah v Seli ščih, Vučji vasi in Nunski Grabi. Po poroki z možem Antonom 6. februarja 1955 sta začela na svojem majhnem posestvu na Račkem Vrhu, pozneje na moževi domačiji v Iljaševcih, nato pa sta se preselila in prevzela domačijo na njenem domu v Bučečovcih. Vse svoje zakonsko življenje je Elizabeta posvetila zemlji, kmetiji in družini.
Skupno sta si ustvarila lep in prijeten dom za svoja otroka, vnuke in pravnuke, ki se vedno znova radi vračajo k njima. V zakonu sta se jima rodila sin Zvonko in hčerka Darja, ki sta jima „priskrbela“ pet vnukov (Petra, Darko, Iztok, Lidija in Jernej) slednji pa devet pravnukov (Žiga, Živa, Pascal, Gašper, Alin, Lara, Kaja, Emili, Jan). Na jesen življenja živita skupaj s sinom Zvonkom in njegovo družino, še vedno sta rada „v pogonu“, še so pred kratkim sta obdelovala svoj vrt, predvsem pa rada skrbita zase, in kot vedno v življenju, rada priskočita na pomoč vsakemu, ki je potreben pomoči. Zlasti po upokojitvi, a tudi prej sta bila vedno aktivna člana Kulturnega društva Kajer Bučečovci. Najbolj aktivna sta v sekciji za ohranitev kulturne dediščine in v sekciji ljudskih pevcev iz Bučečovcev, saj sta še pred pandemijo korone aktivno pela. Oba sta prejemnika zlate Maroltove značke za kulturno ustvarjanje. Anton je že kar 80 let, Lizika pa malenkost manj aktivan član prostovoljnega gasilskega društva Bučečovci, sedaj sta častna člana. Da sta se učakala tako visokega zakonskega jubileja sta se kot pravita celo življenje spoštovala, pomagala en drugemu, a kljub temu je 70 skupnih zakonskih let minulo kot da bi veter odpihnil jesensko listje.
Zakonca Šijanec, ki živita s sinom Zvonkom in snaho Vido, iti danes ne mirujeta, le Elizabeta ima malo težav s kolki, oba še sedaj bereta časopise. 97 letni Anton pa si čas krajša tudi z branjem knjig, v posebno veselje mu je cepljenje drv, ki se ga v bližnji drvarnici loteva vsakodnevno, še pred kratkim je skrbel za kokoške. Prav tako vsako jutro zase in za ženo pripravi zajtrk. 93 letna Elizabeta pa pove, da se z možem dobro razumeta in si želi, da ostaneta zdrava, med svojimi najdražjimi. Še pred leti, ko je morala operirati kolka, je babica urejala vrt, vlagala ozimnico, poleg skrbi za kokoši, sta redila tudi prašiče, da sta potem naredila domačo tünko, sedaj to počnejo ta mladi. Kaj ju še ohranja pri močeh? dobro zdravje in največje
veselje – pravnuki. Ljubezen krepita, kot vseh minulih sedem desetletij, s potrpljenjem, spoštovanjem, toleranco, razumevanjem v dobrem in slabem, z vzajemno pomočjo, kar je po njunem ključ do tako dolgega zakona. Kljub visoki starosti sta še oba dobrega zdravja in bistrih spominov na skupno prehojeno zakonsko življenjsko pot. Njun recept za dolgo življenje je v tem, da moraš vedno biti delaven in ljubeč.
In če bo tako, kot je sedaj, kar si želi tudi njun sin Zvonko, ne bo nobeno presenečanje, če bosta oba živela nad sto let, in morebiti bomo čez desetletje pisali o proslavi „hrastove poroke“ – 80. letnice zakona v Bučečovcih, nedaleč od pomurske avtoceste med Vučjo vasjo in Svetim Jurije ob Ščavnici.
