Vsestranski 91-letnik Roman Muhič iz Biserjan sodi med znane Prleke
Mnogi mlajši ljudje najverjetneje niti ne vedo, kaj pomeni beseda nabor, ali rekrutacija, vestirng, vizita…, še manj pa štelnga. In prav na štelngo se je s konjsko vprego peljal tudi, 91-letni Roman Muhič iz Biserjan v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, Nič nenavadnega, če se to ne bi zgodilo davnega leta 1949, torej pred enainsedemdesetimi, kar potrjuje zgodovinska fotografija, ki prikazuje fante z območja takratnega Vidma ob Ščavnici, kateri so se peljali na nabor za služenje vojske v Jugoslovanski ljudski armadi. Od vseh rekrutov in drugih na fotografiji je danes živ le še Roman Muhič, ki na vpregi sedi s klobukom na glavi, pred njim pa je pletenka „z gorivom“, da jih ne bi zeblo…
„Čeprav je od tega minulo veliko časa še ohranjam spomin na ta dogodek. Bilo je leta 1949, ko nas je z vozom na »štelngo«, tako smo rekli naboru, peljal Jurij Kocuvan, ki je bil oče znanega Jürjovčana Feliksa Kocuvana. Slikal nas je tedaj znani Jürjovški fotograf Ivan Sinko. Ker sem bil ednini sin kmečke družine sem računal, da bom služil vojsko 18 mesecev. A ni bilo tako, kajti po »zaslugi« Krefta, sem služil tri leta in to v Makedoniji. To pa zato, ker mati, ki je bila nosilka kmetije, ni hotela dati posesti, »grünta«, v Zadrugo. Tam sem bil v podoficirki šoli in dobil čin mlajšega vodnika. Naj povem, da je bila tedaj »štelnga«, nabor za fante, ki so postali vojaki, nekak ponos, kajti na ta način si lahko ugotovil, da si zdrav. Da bi pa z veseljem šel v vojsko, ne morem trditi. Taki so pač bili časi“, nam je o davnem dogodku, ki ga nikoli ne bo pozabil, povedal naš sogovornik Roman Muhič, ki ga sicer kot vsestranskega možakarja (gasilec, ribič, strelec, lokalni ustanovitelj Kmečke zveze), in kot aktivista ter talenta na številnih področjih poznajo mnogi, zlasti starejši prebivalci Prlekije, Prekmurja, Slovenskih goric in tudi širšega slovenskega območja.
Pisalo se je daljno leto 1929, ko sta mati Micika in oče Franc povila svojega drugorojenca –Romana, tam spodaj v Biserjanah pri »Pežijaki«. Svoja zgodnja mladostna leta je Roman preživljal na paši skupaj z drugimi »biserjenskimi čehi in diklinami« ali ob Blaguškem potoku, kjer sta s sosedom – Bajsekovim Feliksom, postavljala številne mline na potoku. Brezskrbna mladost se je za Romana, žal končala dokaj hitro, saj je zaradi zgodnje očetove smrti moral kot šestnajstletni mladenič prevzeti kmetijo. Z materjo sta bila tedaj sama, s pomočjo »težakov« sta opravljala dela na kmetiji in jo peljala naprej. Leta 1949 je moral Roman na obvezno služenje vojske. Kljub temu da sta se z materjo obrnila po pomoč k takratnim lokalnim politikom, mu ti niso pomagali, moral je za tri leta v podoficirsko šolo v Kičevo pri Ohridu v Makedoniji, potem pa še v »prekomando«. Mati Micika je ostala sama na kmetiji, dobri sosedje so ji vedno priskočili na pomoč. Tako je vodila kmetijo in premagovala številne težave, ki so jo pestile. Najhuje je bilo v času obvezne oddaje pridelkov in živine – imeli so le eno kravo, pa še ta ni bila njihova, ker je bila uradno njena lastnica materina sestra – le tako so kravo namreč lahko obdržali. Leta 1952 se je Roman končno vrnil domov. Zaradi predpisov države, ki je bila nastrojena proti zasebni lastnini, jim je ostalo le 10 hektarjev obdelovalne zemlje. Toda Roman ni klonil, trmasto je vztrajal, ljubezen do zemlje ga je gnala naprej. Kot postaven mladenič, z nasmehom na ustnicah, iskrivih oči, je očaral brhko, postavno, lepo dekle iz Biserjan – »Markovo Dano«. Med njima se je vnela ljubezen, katere sadovi so bili njuni otroci: Albina, Branko, Mihaela in Srečko. Mlada družina si je na osnovi Romanove splošne razgledanosti in usmerjenosti v napredek pridno »spletala svoje gnezdo«, uvajali so številne novosti, naj je šlo za stroje v petdesetih letih ali sodoben goveji hlev konec šestdesetih let.
Vseskozi je bil Roman tudi aktiven gasilec. Leta 1943 je stopil v gasilske vrste, čez deset let pa je že prevzel vodenje gasilske desetine. Za svoje delovanje na področju gasilstva je prejel številna priznanja in odlikovanja. Vključeval se je tudi v družbeno-politično življenje – leta 1988 je bil med ustanovitelji Kmečke zveze v Ljubljani, 1989 pa še med ustanovitelji v Gornji Radgoni. V Zvezo je bilo včlanjenih že takrat 660 članov. Vseskozi je bil aktiven tudi v organih Kmetijske zadruge Gornja Radgona in takratne zveze HKS. Sodeloval je pri ustanovitvi strelskega društva Jovo Jurkovič, bil je in je še vedno aktiven član Ribiške družine Gornja Radgona, podružnica Videm. Roman je bil tudi petnajst let predsednik »biserjenskega štrjoka« – kar pomeni, da so ga spoštovali in cenili tudi njegovi sovaščani. V letošnjem februarju je Roman dopolnil častitl-jivih 90 let. Še vedno ga srečujemo na njegovih sprehodih ob Ščavnici ali z ribiško palico na ribičiji ali kot člana v društvih. Njegov nasvet vsem, ki bi radi dočakali visoko starost, ne smeš se zapustiti, vedno moraš biti v gibanju. Romana so nekateri poimenovali tudi »biser« iz Biserjan, varuh zgodb Ščavniške doline, ker se na „njegovem območju“ brez njega kljub lepi starosti ne zgodi praktično nič…
