Iz zaprašenih arhivov: Spominske slike kovačij in starih kovaških obrtnikov
V še ne tako davni preteklosti je bilo na vasi veliko kovačij, ki so bile povečini ob glavnih cestah ali v središču kraja. Kovača je potrebovalo sleherno gospodinjstvo, zato so mu rekli »gospod kovač«. Gospod so na podeželju rekli le še župniku, učitelju in zdravniku. Kovači so opevani tudi v ljudskih pesmih. Kovače so v pesmih opevali tudi znani pesniki in glasbeniki. Med pesniki naj omenimo Otona Župančiča, ki je napisal pesem Kovaška, ki v začetku pravi: Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj, kako zvene nam duše, bomo poslušali – zakaj? Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj srce, ki v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabilo kot zvon, da bomo krog njega se zbrali… V glasbi sta kovače ovekovečila tudi Slavko Avsenik, Kovaška, in ansambel Štirje kovači v pesmi prav tako Kovaška.
Kovaški poklic je bil močno zastopan tudi v industriji, saj ni bilo kovinske dejavnosti, kjer ne bi dodelovali kovači. Tem kovačem so rekli industrijski kovači. V Mariboru sta jih vzgajali Industrijska kovinarka šola ŽIŠ in IKŠ TAM. Tistim na podeželju pa so bili vozno podkovski kovači. Njihova glavna dejavnost je bila okovanje kmečkih voz, katerih lesene dele je izdeloval kolar, katerega poklic je bil prav tako pomemben kot kovaški. Obe obrtni dejavnosti pa sta delovali tudi v vojašnicah. Posebno cenjeni so bili podkovski kovači, ki so »obuvali«, se pravi podkovali vojaške konje. Kot zanimivost naj omenimo najdbo podkve turškega konja, ko so na reki Ščavnici gradili most. Našel jo je tedanji cestar, ki je sodeloval pri gradnji mostu, Lovrenc Kramberger – Lenc, ki je imel smisel za zgodovino. Podkev je hranil med svojo muzejsko zbirko o mlinarstvu. Da je bila podkev od turških konjev, je verjetnost toliko večja, saj so Turki osvajali Ščavniško dolino. To priča tudi spomenik v obliki Treh križev v Lešanah, kjer naj bi ob kopanju peska našli sledi (domnevno okostja padlih turških vojakov) turških pohodov.
Ker smo kot pisec etnografskih prispevkov obiskali stare kovače, večina na pričujočih slikah je že mrtvih, imam bogati arhiv slik iz različnih kovačij. Avtor teka prispevka, pa sem po poklicu izučeni vozno podkovski kovač. Učil sem se pri odličnem kovaču Lovrencu Horvatu v Pernici pri Mariboru. Mož ob »kovaškem« vrtalnem stroju (glej: sliko) je kovaški mojster Lovrenc Horvat mlajši, ki je bil tudi cenjen kovač za podkovanje konjev, saj je podkoval konje v Konjeniškem klubi Maribor. O kovačih, bi lahko pisali na široko. Bralce portala Bakos.si, naj napeljemo na skupinsko sliko, bila je posneta na Ljubljanskem gradu, ko so kovaški vajenci obiskali tovarno Litostroj v Ljubljani. To so bili kovaški vajenci od Prekmurja do Koroške, ki so obiskovali Kovinarsko vajeniško šolo v Štorah pri Celju. Med njimi tudi avtor tega zapisa. Sama slika pove, da je bil takrat kovač zelo pomemben poklic, kateremu je družba namenjala veliko pozornosti. (L. K.)
Fotografije: Arhiv Ludvika Krambergerja