Tako lahko zapišemo ob sliki, ki smo jo naredili na domu Antona Lončariča v Negovi, zaselku Negovskih Vrh. Obiskati njegov dom, v katerem živijo štiri generacije, je kot bi obiskali muzej. Ob novi hiši stoji stara, v kateri so shranjeni mnogi predmeti, ki so v preteklosti služili ljudem na podeželju. Ker so Lončaričevi, po ženinih starših podedovali hišo in posest, so na njenem domu našli tudi veliko zanimivih »starin«. Ker je bil njen oče zidar, je imel ohranjeno tudi zidarsko orodje. „Moj tast, Žegarov Cenc, sicer se je pisal Vincenc Kocbek, je bil iskani zidar. Sezidal je mnoge hiše in druge zidane objekte. Na štere je hodil peš. V posebni torbi iz usnja, je nosil na štero orodja, ki jih je potreboval kot zidar. Vse to je ohranjeno v obliki kot ga je zapustil. Kot vidite je seboj nosil zidarsko kelo, »fangl«, zidarsko zajemalko, »rajhanco«, za ravnanje in glajenje ometov, zidarsko kladivo, plajbo ali svinčnico, klafeter, dvometrsko ravno lato, plajbo ali vodno libelo, zidarski šürc ali predpasnik,žnüro, vrvico in še kaj“, razloži Anton.
Na štere je njegov tast v več 10 km oddaljene kraje hodil peš. V zelo oddaljenih krajih pa so zidarji, posebno poleti, prespali na senikih. Iz tega ima Anton od svojega tasta ohranjeno tudi anekdoto. »Pri neki hiši je delalo več zidarjev in podavačev, strežnikov zidarjev, ki so prespali na štali, kot so rekli. Ker je bil gospodar gajc, skopuh, jim ni privoščil jutranjega šnopsa, šilca žganja. Zato so gospodarju nagajali, tako se niso zgodaj vstajali. Ko je šel gospodar krmit živino, si je ob tem, da bi »šinfal« zidarje, brundal: Vstante že nemarni biki in krave, saj ležite kot zidarji. Ni treba posebej ugibati. Karanje živine je bilo namenjeno zidarjem…“ (L.K.)
Anton Lončarič z zidarskim orodjem svojega tasta, ki je bil zidar (Fotografije: Ludvik Kramberger)