„Pravljičarji“ Aleksandra, Tone, Agica in Vesna so se predstavili v „svojih“ narečjih
Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona je v svojih prostorih na Trgu svobode v mestu penine in sejmov, pripravil čudovit „Pravljični večer za odrasle 2026“, ki je potrdil, da tudi odrasli in sploh starejši ljudje niso imuni na zanimive zgodbe, kakšne so nam že nekoč pred spanjem razlagale mame in babice. Pravljični večer pod naslovom: Ko zgodbe zaživijo, sicer potekal v organizaciji Mariborske knjižnice v sodelovanju s partnerskimi in pridruženimi knjižnicami. Tokrat je le v Gornji Radgoni bila škoda, da se dogodka ni udeležilo nekoliko več ljubiteljev pravljic in literature sploh, saj bi se lahko do solz nasmejali in uživali ob večinoma srečnih in zadovoljnih zaključkih. Zato pa so uživali vsi tisti, ki so se zbrali, saj so jih odlični pravljičarji oz. pripovedovalci dejansko navdušili. Tokrat so to bili: Aleksandra Papež (Knjižnica Lenart), Tone Obadič (Mestna knjižnica Ljubljana), Agica Kovše (Mariborska knjižnica) in Vesna Radovanovič (PiŠK Murska Sobota). Izostala je le napčovedana Marija Umek (Kosovelova knjižnica Sežana), a je maloštevilna publika bila zelo zadovoljna, svoje pa je prispevala tudi glasbena spremljava violinistke Eva Bonifarti – Vivaldi (Spring), Edit Piaf—La vie en rose, Ne bodi kot drugi (Ditka, Lainšček)…
Direktorica JZ Knjižnica Gornja Radgona, Andreja Vučak Hribar, je že pred pričetkom čudovitega pravljičnega večera predstavila nastopajoče. Sam dogodek pa je potrdil, da niti starejši oz. odrasle osebe niso imune na tovrstno izražanje oz. pričevanje. In če so zraven takšni strokovnjaki svojega „knjižničnega“ poklica, kot je bilo tokrat, je uspeh zajamčen. In zato so maloštevilni obiskovalci – ljubitelji pravljičnih zgodb, sanjači in vsi, ki jim je mar za slovensko govorjeno besedo, dejansko uživali. „Pravijo, da pravljice prerastemo nekje ob prvem šolskem nahrbtniku. Da so le varna zavetja, v katera starši zavijejo svoje otroke, preden ugasnejo luč. A nocoj smo tukaj, da to zmoto nežno razbijemo. Pravljični svet namreč nikoli ne zapre svojih vrat; mi smo tisti, ki včasih izgubimo ključ ali pa pozabimo, kje so vhodi. Za odraslega človeka pravljica ni beg pred realnostjo, temveč ogledalo, ki si ga drzne nastaviti svojemu notranjemu svetu,“ kot je dejala Vučak Hribar.
Po njenem v pravljicah za odrasle simboli postanejo močnejši; gozd ni več le kup dreves, temveč neznani del naše duše; junaki niso popolni, so ranljivi, iščoči in pogosto razpeti med dolžnostjo in željo – prav tako kot mi; resnica je neizprosna – pravljice za odrasle se ne bojijo teme, saj vedo, da le v njej svetloba zares zažari. „Odrasli potrebujemo pravljice morda celo bolj kot otroci. Potrebujemo jih, da nas spomnijo na moč preobrazbe. Da nas naučijo, kako ubiti zmaja, ki se ne skriva v votlini, temveč v naših lastnih dvomih. Da nam povedo, da se pot, ki se zdi izgubljena, pogosto konča prav tam, kjer smo si vedno želeli biti. Nocojšnji pripovedovalci nam ne bodo zgolj pripovedovali. Podarili nam bodo svetove. Zato odložite bremena dneva, ugasnete logiko vsakdana in dovolite, da vas zgodbe odpeljejo tja, kjer je vse mogoče.
Prepustite se besedi. Naj se potovanje začne,“ je dejala moderatorka Andreja.
Najprej je Aleksandra Papež predstavila „Lenarško zgodbo skozi leta pod Turki“, po literarni raziskavi zgodovinarja, pisatelja in publicista, dr. Marjana Toša, Sama jo je nekoliko „preoblikovala“ v domači naglas iz Slovenskih goric in „Turki pod nobenim pogojem niso mogli zasesti slovenskogoričkih vinorodnih hribčkov,“ zlasti v pravljični preobrazbi, kjer so jih domači svoja ognjišča in gradove branili tudi s panji polnimi čebel. Po Sandrinih Turkih, so sledili Judje Toneta Obadiča, kjer tudi ni manjkalo zapletenih situacij in zanimivih zgodb. Še posebni pripovedki sta imeli Agica Kovše in Vesne Radovanovič, kjer so se prisotno znova prepričali, da bi se Pohorec in Prekmurka uspela sporazumeti v trdih domačih naglasih in se zaljubiti. Štajerka Agica je iz Slovenščine v pohorščino preoblikovala zgodbo slovenskega zbiralca pravljic, pesmi in pregovorov Gašperja Križnika, Prekmurka Vesna pa ni mogla mimo ciganskih zgodb, ki še posebej lepo zveni v trdi Prekmurščini. Nekoliko težko je bilo tudi nekaterim prisotnim poslušalcem, a so vsi razumeli pomen „pohorske in prekmurske pravljice“ in vsi so bili vel kot zadovoljni in nasmejani
Za konec je poskrbela glasbenica Eva Bonifarti, ki je na violini z glasbeno preobleko Lainščkova poezij prisotnim dodatno ogrela srca. „Naj nam ta pesem ostane kot opomin, da je v svetu enakosti najlepše ostati zvest svojemu notranjemu svetu. Dragi gostje, dragi popotniki po neznanih pokrajinah domišljije. Zadnja beseda je izzvenela, a zgodbe, ki smo jih slišali, v tem trenutku ne izginjajo. Nasprotno – šele zdaj bodo začele živeti svojo pravo usodo. Pravljica se namreč nikoli ne konča s tistim zadnjim “živela sta srečno do konca svojih dni”. Njen pravi konec se zgodi šele v vas, ko boste nocoj hodili domov, ko boste zjutraj pili kavo ali ko se boste naslednjič znašli pred težko odločitvijo. Nocoj smo odložili oklepe odraslosti in dovolili, da se nas dotaknejo modrosti, ki so starejše od nas samih. Videli smo, da pot nikoli ni zaman, če nas na koncu pripelje bližje k sebi,“ je zaključila direktorica domače knjižnice, ki je zahvalila pripovedovalcem, ki so s svojo strastjo do govorjene besede, z ljubeznijo do zgodb oživili te svetove. Zahvalila je tudi Mariborski knjižnici, Lei Headl vodji projekta Ko zgodbe zaživijo, ter vsem sodelujočim knjižnicam in njihovim pripovedovalcem, za ta res čudovit projekt. Nenazadnje „hvala tudi vam dragi obiskovalci, ker ste znali poslušati – ne le z ušesi, ampak s srcem. Pripovedovanje je namreč most, ki stoji le takrat, ko sta na obeh straneh prisotni pozornost in prisotnost. Naj vas zgodbe nocoj varno pospremijo v sanje. Ko boste stopili ven, vedite, da je tudi vaš vsakdan ena velika pravljica. Le oči je treba imeti odprte za drobne čudeže,“ je čudovit večer, pravzaprav pozni popoldan zaključila Andreja Vučak Hribar, univ. dipl. komunikologinja, direktorica radgonske knjižnice.
