Mnogi so Franca Trstenjaka že videli pod rušo, a ga je rešil znani prleški zdravilec; Tudi brez programa Svit bi že bil mrtev
Ko gre za osebno zdravje, ali zdravje najbližjih, smo se ljudje od vekomaj prijeli za vsako slavimo rešitve. V zadnjem stadiju najhujših bolezni, ko še zdravniki povedo, da so storili vse kar lahko in ne vidijo rešitve, običajno ne sprašujemo za ceno, saj smo za zdravje pripravljeni porabiti še zadnje prihranke in sploh premoženje. Ko pa naletiš na nekoga, ki ti lahko pomaga brezplačno in te dobesedno reši pred smrtjo, potem si še bolj vesel in zadovoljen. In nekaj takega se je pripetilo „volku samotarju“, kot ga nekateri imenujejo, 63-letnemu Francu Trstenjaku iz vasice Čakova, streljaj od Pomurske avtoceste, v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Možakar, ki je vse svoje življenje posvetil kmetovanju, v prostem času še gasilstvu, ki mu že skoraj 15 let na kmetiji družbo dela partnerka Dušanka Kampuš, bi najbrž že nekaj časa bil pod rušo, kot pravi, če se v njegovem primeru ne bi „pokrilo kar nekaj srečnih naključij“. Da spet hodi, dela in verjame v prihodnost, je hvaležen najprej Programu Svit, brez katerega ne bi zvedel, da boleha za hudo obliko raka. Zato vsem državljanom priporoča, da se odzovejo na pozive Svite. Nato je Trstenjak zelo hvaležen zdravnikom iz murskosoboške bolnišnice in UKC Maribor, da so naredili vse kar je bilo v njihovi moči, da bi mu pomagali, na koncu pa še najbolj sedaj že svetovno znanemu zdravilcu iz Prlekije, Stanislavu Filipiču, ki je kot pravi Franček dosegel, da je sam po letu dni, namesto v grobu, sedaj obrnjen proti novim življenjskim načrtom.
Naš sogovornik, katerega so nekateri že pred časom razglasili z mrtvega, je bil rojen 4. januarja 1957. Vse življenje je kmetovalec, saj se na 8 ha veliki kmetiji, prej več, sedaj manj, ukvarja z živinorejo, predvsem krave in biki, poljedelstvom, vrtnarstvom in vinogradništvom, seveda manjkalo pa ni niti svinjine, perutnine ipd. Ob tem je, v lokalnem okolju znani in priljubljeni Franček že 51 let član PGD Sveti Jurij ob Ščavnici, ki je kot hišnik med drugim poskrbel, da je dom omenjenega gasilskega društva, vseskozi bil v rožah in zelenju. Vse do začetka lanskega leta je bilo v najboljšem redu, tudi zdravstvenih težav ni čutil, a se je kot 62-letnik, 15. januarja 2019 odzval na povabilo Državnega programa presajanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki – Svit. Že nekaj dni po poslanem materialu so mu sporočili žalostno novico, da je že „v globokem rakastem stadiju“. Poti ni bilo nazaj in je moral čim prej iskati pomoč. Prav omenjeni program mu je pomagal, da je hitreje prišel do zdravnikov, ki so opravili vse potrebne preiskave in že 8.4.2019 so ga operirali na kirurgiji murskosoboške splošne bolnišnice. Odstranjenega je bilo kar nekaj debelega in tankega črevesja, zraven tudi 3,5 cm rakastega.
„Vse se je lepo odvijalo dokler nisem moral na Oddelku za onkologijo UKC Maribor, moral začeti s kemoterapijami. Moje telo tega nikakor ni preneslo, tako da so se zdravniki, skupaj z mano, odločili da prenehamo s kemoterapijami, tako da sem namesto osem prejel samo štiri, ob tem sem nehal tudi z vsemi zdravili, saj sploh nismo več vedeli, kaj naj jemljem in zakaj so, vse skupaj pa je pritiskalo na jetra in srce. Zdravniki so res naredili vse kar je bilo v njihovi moči, a kljub njihovi veliko želji stanje se ni več izboljševalo. V tem času, približno štirih mesecev sem izgubil okroglo 30 kilogramov, saj sem s 87 padel na 57. Bilo je jasno, da moja prihodnost ni več bleščeča, mnogi so me že dobesedno videli pod zemljo. In še zadnja slamica rešitve se je pojavila, ko sem avgusta lani, ko sem bil vnovič odpuščen iz bolnišnice v Murski Soboti, v bližnjem lokalu srečal znanca, sicer zdravilca Stanka Filipiča, ki je bil v bolnišnici na obisku pri sorodnici. Beseda je dala besedo in ker sem vedel, da je pomagal mnogim ljudem tako po Sloveniji kot v tujini, sem se odločil njega zaprositi za pomoč. Mislil sem si, saj nimam kaj izgubiti, kajti moje ure so šle proti koncu“, nam je razlagal Franc, ki se je z zdravilcem dogovoril za srečanje pri njem na domu.
Filipič se je kmalu odpeljal k njem in najprej izmeril stanje žarčenja in sevanja v hiši. Odsvetoval mu je spanje na mestu, kjer je pred tem spal in so prestavili posteljo, ob tem uredil energetsko polje, terapije pa je moral Franc izvajati s trikrat zvito žlico. Najprej trikrat dnevno, ko se je stanje hitro začelo izboljševati, je začel terapije izvajati samo zjutraj in zvečer. „Že po treh – štirih dnevih se je stanje bistveno izboljšalo in nato vsak dan je bilo boljše. Hitro sem lahko odstranil vrečko, normalno sem začel uživati hrano in vračati kilograme. Sedaj še nisem prišel na nekdanjih 87, a kljub temu sem pri sedemdesetih in vedno bolj s počutim. Tudi zdravniki ugotavljajo, da se stanje izboljšuje, čeprav od lanskega avgusta ne jemljem nobenih zdravi, za oktober pa so me naročili na operacijo kile. S pomočjo Stankovih terapij sem uravnal tudi krvni pritisk, srce mi normlano deluje in ne le, da lahko vse jem in imam velik apatit, tudi delam že lahko na njivi, v vinogradu, na vrtu ipd. Skratka, mislim da sem se s pomočjo Stanka znova rodil“, je vesel Franc, ki že zvrne kozarček vina ob kosilu.
Seveda je poleg zdravilca Stanka, še posebej hvaležen svoji partnerki Dušanki, ki mu vseskozi stoji ob strani in vsestransko pomaga. „Ne smem pa pozabiti zahvaliti ljudem iz Svita, potem številnim zdravnikom, vsem s Kirurgije v Murski Soboti in Onkološkega oddelka UKC Maribor, zlasti kirurgom: Manueli Kuhar, Radenku Koprivica, Robertu Požoncu, ter onkologu Mateju Horvatu in seveda vsem sestram in drugem osebju, ki skrbijo za naše zdravje!, je hvaležen Franc.
Zdravilec Stanislav Filipič
V zadnjih letih so slovenski in svetovni mediji pogosto poročali o Stanislavu Filipiču, nekdanjemu policisti in kriminalistu, ki se s svojim načinom zdravljenja, rešil mnoga življenja in družine, predvsem pa športne, kulturne in podobne kariere. Po svetu se je še posebej uveljavil z uspešnim zdravljenjem (in vrnitvijo skoraj zavožene športne kariere) večkratnega svetovnega prvaka in nosilca treh olimpijskih medalj v lokostrelstvu, Američana Bradyja Ellisona in njegove slovenske soproge, prav tako svetovne in evropske prvakinjo v lokostrelstvu Toje Černe Ellison. Ne le, da je rešil njuno športno pot, saj je zlasti Bradyju bila ogrožena športna kariera, temveč je Filipič s tem rešil tudi družinsko idilo dveh vrhunskih športnikov, ki mimogrede v kratkem čakata tudi naraščaj, ob tem se „slovenski“ Američan pripravlja tudi za OI na Japonskem, ki so preložene za eno leto. Čez štiri leta, ko bo olimpijski šport postalo tudi Tojino lokostrelstvo, bo tudi Slovenka v družbi olimpijcev. Nista pa samo Brady in Toja znani osebnosti, ki jim je Filipič v zadnjih letih pomagal, temveč so tukaj neštete znane in manj znane osebnosti iz Slovenije in tujine, od zdravnikov (celo iz ZDA) in zobozdravnikov, direktorjev in politikov, do preprostih ljudi. Rešil je starejše in malo mlajše ljudi, katerim je uradna medicina že obrnila hrbet. Pomagal je nosečnicam, ranjencem, ljudem z najhujšimi obolenji… Zato niti ne preseneča, da mu je tokrat zelo hvaležen tudi Franc Trstenjak, le nekaj kilometrov oddaljen od njegovega domovanja v Precetincih, ki nekoč ni verjel v alternativno medicino…
