Silvija in Zoltán Karakaš sta se spoznala med službovanjem kot mejna policista na meji Dolga vas (Slovenija) – Rédics (Madžarska)
V tem sicer toplem poletnem, a kljub temu turobnem času, ko je vedno več ljudi žalostnih in razočaranih, bodisi zaradi nenehnih sprememb povezanih s koronavirusom, bodisi zaradi vedno več slabih novic, so poleg izjemnih dosežkov naših športnikov na OI v Tokiu, pravi obliž za dušo, tudi pozitivne ljubezenske in sploh življenjske zgodbe. In ena takšnih prihaja iz okolice najbolj vzhodnega slovenskega mesta Lendave. Znano je, da življenje in zlasti ljubezen pišeta zanimive in vesele zgodbe, ki se trajno vtisnejo v vpletene ljudi in tiste okrog njih. In ena takšnih zgodb je nastala na skrajnjem severovzhodu Slovenije, kjer sta se zaljubila „službena seseda“, ki sta tako spoznala, kako je, kot te služba ponese k ljubezni. To najbolje vesta mejna policista, ki sta in še službujeta – ona, Silvija Karakaš (dekliško Gyurkač iz Doline pri Lendavi) na mejnem prehodu v Dolgi vasi, na slovenski strani in on, Zoltán Karakaš na meji v Rédicsu na madžarski strani, ki je tamkajšnji vodja policijskega okoliša in vodnik službenega psa. Njuna pot se je pričela precej komično, a sedaj sta poročena in imata dva otroka. Sedaj živita na sosednjem Madžarskem, v Rédicsu in službe vsak na svoji strani meje sta seveda obdržala.
Ob začetku ljubezenske pravljice je Zoltán deloval kot mejni policist in ob enem vodnik službenega psa, Silvija pa mejna policistka v streljaj oddaljenem mejnem prehodu v Dolgi vasi. „Slovenski kolegi so hitro opazili, da mi je Silvija všeč, zato so mi rade volje ponudili pomoč da nekako pristopim do nje. Naučili so me nekaj slovenskih kitic in predlagali, da jih Silviji tudi povem, a besedila seveda nisem razumel. Prepričevanje je trajalo dlje časa, dokler nekega dne nisem zbral poguma in se odpravil do Silvie,” pove Zoltán. Po povedanem učinek pri Silviji seveda ni bil tak kot je Zoltán pričakoval. „Slovenski policisti so se nasmejali, Silvija pa je bila videti nekoliko jezna. Ni mi ostalo drugega kot da se primem za glavo, saj mi drugo tako ali tako ni preostalo” razlaga sogovornik. “Besedilo sicer ni bilo lepo, slovenski kolegi so ga nekoliko zafrknili z besedilom,” pa zgodbo nadaljuje Silvija.
Kmalu zatem se je zgodil slovensko-madžarski spoznavni večer, kjer je Zoltán vnovič zbral pogum in Silvijo tokrat povabil na ples. Kmalu za tem se je seveda izkazalo, da Silvija razume in tudi govori madžarsko, česar pa seveda Zoltán ni pričakoval. Takrat se je nekako tudi začela njuna skupna pot. Bilo je to leta 2004, ko sta se naša sogovornika maja tudi poročila. Sedaj zakonca Karakaš vzgajata dva otroka, za katera sta državi mame in očeta enakovredni. Tako 5-letni Noel obiskuje vrtec na madžarski strani, 15-letna Nika pa je na slovenski strani, v Lendavi zaključila osnovnošolsko izobraževanje. Sedaj je vpisala Srednjo dvojezično šolo v Lendavi in se bo učila za vzgojiteljico. „Hčerka je zelo ponosna name, da sem policist. Pozna registrsko številko avtomobila in vedno ko ga vidi, zavpije “apu!” (ati!). Če bi lahko, bi zagotovo šla z menoj,” pove Zoltán, med tem ko “otroka za mojo službo vesta, da ta ni tako zanimiva, saj po njunem mnenju zgolj mahamo voznikom, da lahko gredo naprej,” z nasmehom pove Silvija in zaključi, da seveda ni vse v mahanju voznikom…Silvija je sicer policistka že od leta 2003, ko je najprej bila zaposlena na Policijski postaji Lendava, pozneje pa se je preselila na meje v Dolgi vasi, kjer si je našla življenjsko ljubezen. Silvija nam je, mimogrede zaupala, da je cela družina prav v času našega pogovora na dopustu – na Jadranu!
Fotografije: Arhiv družine Karakaš