Ko ne zabava ljudi, rešuje življenja in premoženje

Član družinske zasedbe Klapovühi Jernej Merčnik ni le glasbenik, temveč tudi poklicni (in prostovoljni) gasilec

    Gotovo so redki prebivalci Slovenskih goric in tudi cele Slovenije, ki niso slišali za ansambel Klapovühi, ki deluje že 20 let, sestavljajo pa ga trije bratje (Jernej, Tadej in Florijan) in sestra (Maja) Merčnik iz Benedikta, ter še prijatelj Leon Šoštarič. Začeli so kot malčki, leta 2002, s svojimi prvimi, doma narejenimi (ribežen za pranje perila, kuhalnice in ostali ljudski) instrumenti, po katerih so bili znani še kar nekaj let. Bili so dokaj nenavadni, a zelo zanimivi, saj so z glasbo in humorjem razveseljevali staro in mlado, doma in v tujini. In takšni so tudi danes, ko so sicer inštrumentalno posodobljeni, a so še vedno zanimiva in prijetna zasedba za dobre zabave. Trije starejši Merčnikovi (Jernej, Maja in Tadej) so staršema Vesni in Ivanu že povili pet vnukov, med katerimi so gotovo novi mladi „klapovühi“. Sicer pa glasbeniki, ki letos praznujejo 20. jubilej, še vedno vsi ti mladi ljudje imajo tudi svoje dodatne službe.
   Med njimi je še posebej zanimiva zgodba najstarejšega Jerneja Merčnika, ki uresničil svoj kar zahteven cilj in se pridružil Gasilski brigadi Maribor, še vedno pa z veseljem obleče tudi uniformo prostovoljnega gasilca v domačem PGD Benedikt. Tako je Jernej skoraj vedno v gasilski uniformi, ko pa ne rešuje življenja in premoženje, se prelevi v glasbenika in veseljaka ter skupaj s svojimi brati in sestro ter prijateljem, zabavajo ljudi. Jernej, ki je letos napolnil prav tako okrogel jubilej 30 let, je že od 1. razreda OŠ član PGD Benedikt. Ker je želel pomagati ljudem, se je že po končanem osnovnem šolanju odločal med reševalcem in poklicnim gasilcem. Izbral je slednje in si je željo uresničil leta 2016, ko je postal član profesionalne Gasilske brigade Maribor. Jernej, ki prihaja z družinske kmetije, slab streljaj iz središča Benedikta, je že v 1. razredu OŠ Benedikt sledil družinski tradiciji in se priključil domačemu PGD, katerega člani so tudi njegova starša, oba brata in sestra ter večina sorodnikov. Sam pravi, da ga je pritegnilo dejstvo, da so pri prostovoljcih vsi njegovi sorodniki. Po OŠ se je vpisal na Srednjo prometno šolo v Mariboru, smer tehnik varovanja, saj je predmetnik obsegal tudi požarno varnost, varstvo pri delu in ostale stvari, povezane z gasilstvom.
   „Ker sem imel že kot otrok cilj postati poklicni gasilec oziroma se zaposliti na takšnem delovnem mestu, na katerem bi lahko pomagal ljudem, sem bil toliko bolj vesel, da sem lahko kot srednješolec opravljal prakso (najprej v PGD Gornja Radgona, pozneje pa še) takrat Javnem zavodu za zaščitno in požarno reševanje Maribor, sedaj Gasilski brigadi Maribor. S tem sem dobil še večji zagon, da čim prej opravim šolo in počakam na prvi razpis, ki bi me odpeljal na šestmesečno izobraževanje v gasilsko šolo v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Ig.” Ker je vedel, da je za sprejem na gasilsko šolo in v brigado potrebna dobra psihofizična pripravljenost, je kljub temu, da je bil vajen fizičnega dela, že v času zaključevanja srednje šole pridno treniral, kar je zaradi več poskusov prijave na razpis trajalo nekaj let. Nakar mu je končno uspelo uresničiti sanje o karieri poklicnega gasilca. Čeprav je bilo težko in je trajalo dolgo, je vztrajal, saj si je res želel postati del poklicne GB Maribor. Na izobraževanje se je odpravil pod njihovim okriljem, sam ni imel stroškov z gasilsko šolo, prav tako ga je po šestih mesecih usposabljanja v Mariboru čakala zaposlitev.
  „Imel sem srečo, da so ravno v tistem obdobju na gasilski brigadi zaposlovali nove kadre. Nekateri zaposleni so se namreč upokojili, izmene pa so povečali s 15 na 18 gasilcev. Naj povem, da se je npr. na prvi razpis za šest delovnih mest prijavilo okoli 150 kandidatov. Upam, da bo še naprej za ta poklic zanimalo veliko mladih ter si želeli tako opravljati poklicno kakor tudi prostovoljno. Pri tem je pomembna fizična pripravljenost, npr. plavanje v dolžini 200 metrov v določenem času, Cooperjev test, skleci, počepi, dvigovanje telesa ipd. Zahtevana je vsaj peta stopnja izobrazbe, prav tako dokazalo o nekaznovanosti ter minimalno izpit za B1 kategorijo. Po opravljenih uspešnih testih sledita zdravniški pregled in pogovor s psihologom. Naslednji korak je vpis na polletno gasilsko šolo, ki obsega teoretični in praktični del izobraževanja ter obvezno prakso v svoji enoti,” pove Jernej, ki je sedaj že dobrih šest let zaposlen na GB Maribor, kjer delo opravlja v štirih izmenah, v vsaki je po 18 gasilcev. Gre za tako imenovani ruski turnus, kar pomeni, da je, če ni izrednih dogodkov, na delovnem mestu 12 ur, nato ima 24 ur prosto. V službi je tudi ob vikendih, praznikih, ponoči. Zgodi se, da je potrebno delavnik zaradi intervencije tik ob koncu izmene podaljšati ali pa jih, četudi so doma, vpokličejo, npr. v primeru kakšne večje intervencije ali če je sočasno več posredovanj.
   Naš prijazni sogovornik tudi pove, da je „vsaka intervencija lahko po svoje najtežja oziroma nevarna. Glede tega se ne želim opredeljevati, saj se lahko še tako na videz lahka naloga spremeni v katastrofo ali pa je to že sama po sebi. Že ko izvozimo na intervencijo, se nam lahko na poti, četudi smo še kako pazljivi, hitro kaj zgodi. Smo pa vsaj z eno nogo vedno na manj varni strani, nenazadnje smo mi tisti, ki npr. v primeru požara vstopamo v goreč objekt, vsi ostali pa bežijo iz njega. Gasilci imamo sicer med posredovanjem določene smernice, ki se jih držimo, zgodi pa se, da se način reševanja, gašenja glede na okoliščine spremeni. Ko npr. rešujemo ukleščene osebe iz avtomobila, način reševanja, po navodilih prisotnega zdravnika, prilagajamo glede na njihove poškodbe. Zagotovo pa je zame psihično najtežja intervencija tista, v kateri so udeleženi ljudje, posebej če so ti hudo poškodovani, ali pa so celo vpleteni otroci. To je še toliko težje, če imaš tudi sam otroke. Sam s svojo življenjsko sopotnico Mašo Merčnik imam dva otroka Maja in Ello. Vesel  sem, da vedno ko se vrnem domov me doma toplo sprejmejo in podpirajo ko se odpravim na klic pozivnika. Ko se vrnemo s težjega posredovanja, se sicer lahko za psihološko pomoč obrnemo na tako imenovane zaupnike, ki delujejo znotraj GB Maribor. Velikokrat pa pomaga že to, da se o kakšni stresni in psihično težki situaciji zaposleni med seboj pogovorimo.“
   Takšen je skratka Jernej Merčnik, ki kot gasilec pomaga ljudem, ko so v največji stiski, kot muzikant pa jih razveseljuje, da pozabijo na vsakodnevne skrbi. Žena in prijatelji, ki vedo, da je veseljak, mu velikokrat rečejo, kako lahko opravlja takšno “resno” in odgovorno službo. „Ko nekdo potrebuje pomoč, postanem drug človek, začnem trezno razmišljati in kar je najpomembneje, skušam ohraniti mirno kri in učinkovito pomagati. Vedno pravim, da kot gasilec pomagam ljudem, ko so v največji stiski, v največjem obupu, kot muzikant pa jih razveseljujem, da pozabijo na vsakodnevne skrbi. Sicer pa tudi meni glasba velikokrat pomaga, da pozabim na tisto hudo, kar doživim v službi. Ker pa sem tudi ob vikendih na delovnem mestu, imam nekoga, ki me, če sem službeno odstoten, zamenja pri Klapovühih. Glasba me torej ne ovira pri delu. Velja pa tudi obratno,” pove fant, ki kljub temu, da ga gasilska uniforma spremlja doma vsak dan, še vedno z veseljem obleče tudi uniformo prostovoljnega gasilskega društva, kjer ima čin gasilskega častnika. “Nikoli še nisem pomislil, da bi to opustil. Držim se reka: enkrat gasilec, vedno gasilec. Zgodilo se je že, da sem bil 12 ali celo več ur v gasilski brigadi, prišel domov in se nemudoma, ker se je oglasil pozivnik PGD Benedikt, odpravil v domači gasilski dom in pomagal kolegom pri intervenciji. Pri tem imam, hvala bogu, podporo v svoji družini. Tega sem vesel, me pa možnost, da lahko pomagam drugim, osebno polni. Tudi ko nisem v vlogi prostovoljnega ali poklicnega gasilca, zmeraj z veseljem pomagam drugim.”