Ana Plohl iz vasice Strejaci postala junkinja, ko je brez tuje pomoči rešila svoj dom; Za nenadni prvomajski “kres” krivo polnenje telefona
Strejaci, lepa majhna vasica, doer streljaj od Dornave, z ene in Moškanjcev, zdruge strani, z manj kot 60 dušami, v občini Dornava od minulega tedna ima svojo herojinjo. To je naključno postala pogumna domačinka Ana Plohl, ki bo čez dobra dva meseca, 14. julija napolnila zavidiljivih 85 let. Ženica, ki živi sama v hiški ob cesti, tik ob kapelici, v omenjeni vasici, je preprosto zaslovela potem, ko je na predvečer letošnjega praznika dela, 1. maja, pred požarom rešila svoj dom. Njena, nedvomno dih jemajoča zgodba, kateri bi človek težko verjel, a tukaj je enostavno vse resnično. Pogumna in korajžna Ana se še danes spominja vsakega detajla, ki se je s filsmko hitrostjo odvijal v četrtek, 30. aprila v popoldanskih urah. Ko malo vse skupaj obrne v drugo smer pa ji je tudi jasno, da bi namesto o njenem podvigu pisali o njeni smrti. Bilo je blizu, a spet tudi daleč, kajti odločna in vztrajna ženica je v mislih imela samo eno, tudi po ceno življenja pred zanesljivim uničenjem rešiti svoj dom.
Ko je zagorelo v hiši ni bilo nikogar, le naključje, da je bila žejna in je želela popiti kozarec vode, in nenazadnje njen velik pogum, saj je ogenj že bil močen, je rešilo njen dom. Ko je odprla vrata kuhinje je ogenj, ki ga je povzročila eksplozija baterije mobitela, že zajel precejšen del prostora. Ni klicala gasilcev in ne druge pomoči, saj niti ni mogla, saj je bil mobilni telefon več neuporaben. Odprla je pipo in z majhno skledico, ki je bila pri roki, ker je bila odložena v pomivalnem koritu, začela polivati ogenj in ga tudi uspešno pogasila. Nastalo je veliko škode, saj sta kuhinja in jedilnica zgorela v celoti. Pohištvo je neuporabno, stene so bile črne od dima, ognjeni zubilji so že zajeli okno in se začeli prebijati navzven. Na drugi strani, v hodniku je bila v nevarnosti električna omarica. Prav zaradi vsega tega je Ana vedela, da mora hitro reagirati. In uspelo ji je. Povedala nam je, da veliko časa preživi v naravi, predvsem na vrtu. Ker rada hodi, se skoraj vsak dan po kosilu odpravi na daljši sprehod in hodi tudi po dve uri po lepi naravi v okolici. Kritičnega dne se je odločila, da bo tisti dan namesto sprehoda raje pod streho spravljala drva in to je rešilo hišo, kajti če je dve uri ne bi bilo nazaj, sedaj ne bi imela svojega doma.
“V času, ko sem zunaj v skladovnico zlagala nažagana drva, se je v hiši na mobilnem telefonu polnila baterija. Mobitel sem odložila na kuhinjsko mizo. Ker sem slčadkorna bolnica sem pogosto žejna, in tako je bilo tudi takrat, zato sem šla v hišo, da bi popila kozarec vode. Ko sem odprla hišna vrata, sta vame puhnila črn dim in vročina. Sprva nisem dojela, kaj se je sploh zgodilo. Stopila sem korak dalje in skozi gosti dim videla, da gori kuhinjski kot – oblazinjena klop okoli mize. Plameni so že segali po steni in stropu”, nam je razlagala pogumna ženica, ki je razmišljala samo tem, da je treba ogenj pogasiti. Ne da bi spila kozarec vode, zaradi česar je prišla v hišo, je pričela svoj dom reševati pred ognjem. Odprla je vodo na kuhinjski pipi, jo natočila v majhno skledo, ki je bila najprej pri roki, saj je bila odložena v kuhinjskem koritu, in začela ogenj polivati. Natočila je vodo v skledo, polila ogenj, spet natočila in spet polila… “Gorelo je in tega ne moreš kar tako pustiti. Polivala sem po mestih, kjer sem videla, da je najbolj gorelo,” se svoje gasilske akcije spominja glavna junakinja te zgodbe Ana, katera je hvaležna znancema Renati in Miranu, ki sta se ustavila. “Če se ne bi ustavila in mi pomagala, bi najbrž vse zgorelo. Ob tem je Miran poklical mojo hčerko”, je poudarila trmasta ženica in med smehom doda, kako je bila “črna kot dimnikar, ki je ravnokar očistil velik domnik poln saj”.
Čeprav je letos bilo prepovedano kurjenje prvomajskih kresov, bi torej pri Ani nenačrtovan “kres” skoraj uničil njen prijetni domek. Toda, trdoživa babica se ni dala. Kako tudi bi, če pa je v svojem življenju doživela mariskaj in vedno se je znala boriti za lastno preživetje. Sedaj nihče ne more verjeti, da b svojem okolju imajo tako korajžno in požrtvovalno žensko, kateri niti pri petiinosemdesetih nič ne more do živega. Rojena v sosednji vasi Mezgovci se je že štiri leta pozneje in dve leti pred začetkom 2. svetovne vojne preslila v Strejace. Otroštvo in mladost ji nista bila postlana z rožicami, kljub temu ne tarna. Vesela je, da je kot mama samohranlka spravila hčerki Danico in Betko, ki sta si ustvarili lastni družini in ji podarili tri vnuke. Sama si je zgradila lastni dom, za kar je nekaj časa delala v Nemčiji, ob tem je nekaj let delala v kmetijstvu, nato še 18 let v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo Dornava. Danes živi s skromno pokojnino, ob tem si, kljub letom sama pridela največ hrane, saj obdeluje vrt in skrbi, da domačega mesa ne zmanjka. Seveda je hvaležna hčerkama in njunima družinama, ki ji stojijo ob strani.
V zadovoljstvo ji je, da je rešila svojo hišo, saj bi bil zanj veliki udarec, če bi se morala kam seliti. “Tukaj je najlepše in tukaj želim ostati do svojih zadnjih dni” nam pove prijazna in zgovorna ženica, ki je tudi povedala, da kakšnih hujših zdrasvtenih težav nima, a leta pač naredijo svoje, zlasti s kostmi…
