Gobarji so znova prišli na svoje, saj takšne in drugačne gobe rastejo kot nore
Po „sušni“ pomadi, je letošnja deževna jesen radodarna z različnimi gobami. Zato niti ne preseneča dejstvo, da so mnogi gozdovi polni gobarjev in „gobarjev“, kot pravijo pravi varuhi narave za tiste, ki jim je vseeno kako in kaj puščajo za sabo v gozdu. Tako je tudi na skrajnjem severovzhodu države, vse od goričkih hribčkov, čez Prlekijo, Haloze in Slovenske gorice, do Poharja in naprej proti Koroški in Rogli. In čeprav je še vedno veliko „gobarjev“ in „ljubiteljev narave“, ki še zdaleč ne spoštujejo gozdni bonton, je zadovoljstvo pri pravih gobarjih kar dobro. Mnogi namreč prinašajo polne košare gozdnih lepotic, ki popestrijo marsikateri obrok celih družin. Tako je tudi pri znanemu pomurskemu gobarju Milanu Segeru iz Lomanoš pri Gornji Radgoni, ki se najpogosteje odpravi proti Koroški, tja do Ribniškega Pohorja, kjer običajno, sam ali s sinom Patrikom, ali občasno s prijatelji, nabira jurčke, lisičke in druge gozdne lepotičke. Po njegovi ugotovitvi med sprehodom po gozdu, saj vedno hitro nabere dovoljeno količino jurčkov, je nedavno deževje bilo kot naročeno tudi za nekatere druge vrste gob, najbolj jurčkov, lisičk in marel, katere najraje nabira in uživa.
Tudi minuli vikend se je Milan odpravil na Ribiško Pohorje, kjer je spet naletel na lepo bero. Ne le, da je nabral večjo količino lepih jurčkov in še nekaterih gob, je tudi našel jurčka velikana, ki je tehtal kar 1.350 gramov in je zadostoval za lep obrok cele družine. Seveda je najprej lepotca fotografiral in nato pospravil v košarko. „Bil je zelo lep in zdrav, kar se ne zgodi pogosto. Ob tem sem že imel nabranih nekaj manjših jurčkov ter lisičk med njimi tudi lepe ‘četverčke’ jurčkov. In ker zakonodaja določa, koliko gob lahko neseš iz gozda, sem se lahko vrnil proti domu,“ nam je razložil Milan, ki sicer nabere veliko jurčkov, katere ali zamrzne ali posuši za omake, veliko pa jih sproti zaužijejo, še največ pa razdeli prijateljem. Za Milano sicer tokratni jurček niti rekorder, saj je v svoji več desetletni gobarski karieri naletel tudi na večje jurčke. Tako je med drugim prejšnjo jesen že ob prihodu v gozd našel dva jurčka – velikana, enega celo „s podmladkom“, drugega tik ob drevesu, ki sta skupaj presegla dovoljeno težo, saj sta tehtala kar tri (1,6 + 1,4) kilograme.
Milan Segeri, ki je mimogrede zaposlen v podjetju Radgonske gorice, kjer pridelujejo vrhunska vina in penine, oče sinka Patrika, ni le strasten gobar, temveč tudi ribič, nogometni zanesenjak in sploh prijeten in prijazen možakar.
Ker je hitro našel velikana in četverčke, je moral Milan zapustiti gozd (Foto: osebni arhiv)