Nekoč je samo v „obrtniški vasi“ Cven bilo deset čevljarjev, danes pa jih ni več; Zakaj Jože ima že 75 let delovne dobe?
Dandanes, ko skoraj kot po tekočem traku izginjajo različni poklici in s tem obrti, ki so nekoč pomenile življenje mnogih družin, je zanimivo srečati človeka, ki se trudi ohranjati tovrstno tradicijo. Mednje zagotovo spada tudi eden najstarejših živečih čevljarjev v Sloveniji sploh, 90-letni Jože Kovačič, v Prlekiji bolj znan kot „šoštar Pepek“ s Cvena. Eden zadnjih prleških šoštarov, in slovenskih čevljarjev, ki je pred dnevi obeležil 90. življenjski jubilej, še vedno s svojimi rokami in znanjem naredi ali popraviti čevlje ali škornje. Še vedno ve z lesenimi klini zabiti, ali pa zašiti ali poštepati vse, kar je usnjenega. Res je sicer, da tega več ne počne, čeprav je več kot 100 let stara Singerica in tudi drugo orodje, vedno v pripravnosti za kakšno popravilo kvalitetne obutve, ne pa „kitajske plastike“, kot pravi, katero nobeno lepilo več ne prime. Tudi roke, noge, vid in sluh ter sploh zdravje, ga še vedno služijo, kar nam je pokazal med obiskom na Cvenu, streljaj iz prleške prestolnice Ljutomera, kjer z ženo Antonijo, s katero se je poročil pred več kot 60 (1961) let živita skupaj s sinom Marjanom in snaho Jožefo in njuno družino, v kraji Cven, kjer je še danes zelo veliko uspešnih podjetniških in obrtniških družin.
Jože, ki se je, kot tretji izmed petih otrok, staršema Tereziji in Alojzu, rodil 3.3.1932, nam je zaupal, nam je zaupal, da sta šoštarja (čevljarja) bila že njegov oče in pred tem tudi njegov dedek, pri očetu pa je bil tudi vajenec, in se je učil za čevljarja, vendar ga zaradi toga oče ni nič šparal, temveč še bolj obremenjeval. Z vajeniško dobo je začel, ko je bil star 15 let, trajala pa je tri leta… Še pred tem, od leta 1939, ko se je uradno začela 2. svetovna vojna, je najprej obiskoval OŠ Ljutomer, osnovno šolanje pa je končal na OŠ Cven. Vse skupaj je potekalo v vojnem času, a Jože pravi, da je v Prlekiji bilo dokaj mirno, le občasno so morali v zaklonišča. Zanj ni bilo nič enostavno, da je bil vajenec pri očetu, kvečjemu še huje… „Moram priznati, da je bilo res hudo, ne le zame, ampak vse vajence. Najprej praktično delo, nato šola, pozneje še pomoč na pomoč na kmetiji, in vsak dan tako or jutra, do poznega večera. Tudi sam sem se učil pri očetu, a to le zjutraj in dopoldan, potem pa od 14. do 19. ure v šoli, kjer se je nekoč bilo možno izučiti za vse poklice, kar dane žal ni možno, saj ni interesa med mladimi. Težko je bilo z vse nas vajence, saj sem denimo tudi sam najprej prakso opravljal pri očetu, nato teorija v šoli in na koncu še pomoč v družini, predvsem na kmetiji“, nam je zaupal Kovačič, ki se je nekoliko „spočil“ v JLA, v Vladičinem hanu na vzhodu Srbije, kljub vsemu pa priznava, da mu je tudi vojska zelo koristila.
Po prihodu iz vojske je bil že dober čevljar in je lahko že prevzel obrt, oče pa je večinoma delal na kmetiji. „Res je sicer, da je samo na Cvenu bilo vsaj deset čevljarjev, sedaj pa nimamo nobenega, a je bilo dovolj dela. Naročila so prihajala, zlasti za svečano obutev. Vsi so želeli kvalitetno obutev in je v takem primeru bilo potrebno tudi 10 do 12 ur za izdelavo dejansko kakovostnih čevljev,“ razlaga naš sogovornik, čevljar Pepek, kot ga še danes mnogi poznajo, ki je mnogim vedel zašiti lepe čevlje za gostijo ali kakšen drugi svečani dogodek. Marsikomu je, po naročilu zašil odlično obutev in vsi so bili zadovoljni. Čeprav se je upokojil z osamosvojitvijo Slovenije, se Pepi rad poheca, da ima že 75 let delovne dobe, saj še danes „kaj zašije in popravi“.
Naš sogovornik, ki je mimogrede šival tudi usnjene „futrole“ za unikatne sablje in meče, ki sta jih kovala kovača iz Razkrižja, Anton Horvat in njegov oče, je svoje znanje prenesel na mnoge mlade, a žal…, razočaran in žalosten je, ko sliši, da med mladimi, še manj pa med njihovimi starši, ni več interesa za deficitarne poklice, med katere spada čevljarski, saj je po njegovem mnenju prav strokovno ustvarjanje prihodnost. „Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati, morali pa bi jim reči, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in da bodo zato dobro zaslužili in bolje živeli. Znanja namreč nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti,“ meni 90-letni Jože in žalostno poudari, da s svojo staro singerico, ki še vedno naredi natančne šive, ne more več delati. Kljub temu pa dodaja, da si še nikoli ni kupil čevljev. „Zakaj bi, saj so najboljši čevlji tisti, ki jih narediš sam in ne tisto, kar ti ga pod ceno ponujajo v trgovinah in obutev ni ne zdrava, ne kvalitetna. Zdaj je vse drugače, saj čevljarska obrt propada zaradi uvoza poceni kitajskih in drugih čevljev. A če ima čevelj vezalke, to še ne pomeni, da je dober. Nekakovostni čevlji niso udobni niti se jih ne splača popravljati. Ljudje so imeli nekdaj en par dobrih ročno izdelanih čevljev ali dva in so jih nosili več let, zdaj pa sledijo modi in jih kupujejo za 15 ali 20 evrov ter jih nosijo le nekaj mesecev ali manj. Ročno delo temu ne more konkurirati,“ ugotavlja Jože Kovačič, kateremu je najboljša šivana in kovana obutev. Časi, ko je izdeloval kakovostne unikatne čevlje in škornje po naročilu, so že minili, a kljub temu poudarja, da „šošterski“ poklic še vedno ima nadvse rad. Enako ima rad stik z ljudmi in se je vedno veselil, če je zanje naredil kaj dobrega. „Nekoč je veljalo, da na hitro popraviš peto, stranka pa je zadovoljna, ker ne bo treba kupovati novih čevljev,“ poudari Jože, ki poudarja, da so najboljši čevlji s „klini“, kot tisti, z lepilom, je še posebej žalosten, da v njegovi majhni delavnici in z njegovim orodjem čevljarski poklic ne bo nadaljeval nihče… „Gre za izjemno deficitarni poklic. Po mojem mnenju bi ga država nekako morala ohraniti. Moram priznati, da sem nekoliko užaloščen, da je tovrstna obrt skorajda izginila, a to državo v današnjem kapitalističnem času ne zanima preveč … Čevljarska obrt je tako postala še ena od dejavnosti, ki je v bolj odročnih krajih omogočala v najboljšem primeru le golo preživetje obrtnika,” še pove naš sogovornik, kateri še danes, kljub „zrelim letom“ razmišlja nadvse racionalno in produktivno. Predvsem, ko pove, da so slovenski čevlji odlični za vojsko, policijo, planince, športnike…, nekaj posebnega, kar iz uvoza ne dobiš. Zato se je tudi sam uradno upokojil, ko je lepljenje nadomestilo šivanje in zlasti „kovanje s klinčki“…
