Dva dni so se peljali na dveh kolesih, da bi spili slovaško kavo in se zadovoljni vrnili domov
Sedaj, ko ni več takšnih in drugačnih omejitev povezanih s covid-19, so mnogi omislijo in zaželijo marsikaj zanimivega. In tako so Denis Gumilar, Marko Gobec, Siniša Travolta Bardak in Rok Vnuk s severovzhoda države postali zanimiva ekipa, ki je potovala dva dni na kolesih iz Dokležovja, vasice ob reki Muri v občini Beltinci, vse do glavnega slovaškega glavnega mesta Bratislave. „Ideja s kolesom v „Bratislavo na kavo“ je zrasla v glavah Denisa in Siniše. Seveda, ko sta to idejo prenesla v našo Viber skupino smo vsi s polnim elanom in željo, da premagamo to razdaljo katera je malenkost daljša od one okoli največjega jezera v Evropi, Balaton, katero smo mimogrede premagali že dvakrat, potrdili in se začeli temeljito pripravljati,“ nam je povedal član ekipe Rok Vnuk
Sledili so pogovori kje bo potekala ruta, kakšna naj bo, kako se bodo vrnili, koliko kilometrov bodo premagali prvi dan in koliko jih naj ostane za drugi dan, kje bodo prespali, kaj vse je nujno potrebno vzeti na dvodnevno pot itd… „Vsak od nas je prevzel na sebe neko zadolžitev. Denis je bil naš financ minister in navigator, Siniša je poskrbel za rezervacijo apartmaja, Marko je bil naš glavni sponzor (MG Print Marko Gobec s.p.) bil je zadolžen za vidne in kvalitetne drese, jaz pa za organizacijo vrnitve domov. Dogovorjeni smo bili ob osmih zjutraj v Dokležovju, pri Denisu. Tam so nas pričakali nasmejani ljudje s polno mizo dobrot kot je za ta konec Slovenije znano že vsem po Evropi. Ob prihodu smo začeli s s pripravljanjem koles, da bomo na cesti kar se da vidni saj je bilo za pričakovat veliko prometa. Po zaužitvi obloženih kruhkov, spite vode, kave in na koncu še nazdravljanje s »sveto« vodo za pogum smo krenili proti Madžarski, kjer smo tudi po prekolesarjenih okoli 120 km prvič prespali,“ dodaja Rok.
Naslednje jutro so od apartmaja nadaljevali po Madžarskem, skozi Avstrijo in končno po skupaj 11 urah 48 minutah 59 sekundah prevozili 236 km, s povprečno hitrostjo 20 km/h, brez nezgod, zdravstvenih ali tehničnih težav na kolesih prispeli na Slovaško, v Bratislavo in z veseljem spili tisto kavo. „Če povzamem na kratko je bila pot pretežno ravninska brez večjih in zahtevnih vzponov z nekaj dobrodošlimi spusti. Srečanje z vozili je bilo, razen nekaj posameznikov pohvalno, saj ni bilo čutiti nobenega negodovanja do kolesarjev. Kolesarjev sicer, razen skozi mesta ni bilo veliko. Vreme nam je služilo od začetka do konca v bistvu smo imeli samo eno večjo ploho kateri smo se pa na srečo uspeli skrit v lokal enega od mest na Madžarskem. Ljudje na poti in na mestih kjer smo delali pavze, približno vsako uro in pol, saj v malih vaseh sploh niso imeli nobenih lokalov tako, da smo bili prisiljeni prevozit 25-30 km od ene do druge pavze, so bili prijazni in veseli našega obiska. Kolesarke poti in ostale ceste po katerih smo se vozili so bile lepo urejene tako, da ni bilo potrebno paziti ne luknje ali kaj podobnega. Domov smo šli s kombijem in v njem je bilo večkrat tiho, saj smo se poglobili vsak v svoje misli in premlevali pot, ki je za nami, ker kot amaterjem v kolesarjenju ni lahko premagovat tako dolge poti, ko pa je cilj dosežen je vse ostalo pozabljeno,“ je še dejal Rok Vnuk.
