Začela je pri petih letih in svojega konjička ohranja še danes; Izdelovala jih je tudi za novo mašo pokojnega škofa Vekoslava Grmiča
Nekateri pravijo, da je poletje čas kislih kumaric. Tu mislimo za novinarstvo, ko ni kakšnih »velikih« dogodkov, o katerih bi novinarji poročali v časopisih, na radiju in televiziji, v novejšem času pa tudi na Internetu. A če želiš najti delo, se zanimive zgodbe vedno najdejo. Zato smo se oglasili pri Magušovih v Grabonošu, kjer čudovite izdelke iz papirja ustvarja 84 – letna Ivanka Maguša, njen zanimivi konjiček pa traja že skoraj osem desetletij, saj je začela pri svojih petih.
Hiša družine Maguša, v kateri ob mami Ivanki in očetu Rudiju, živi še hčerka Danica, je v celoti v rožah in zelenju. Obkroža jo tudi sadno drevje, ki je letos obdano s številnimi sadeži, ki pa so bili deležni »teptanja« toče. Ob obisku njihove hiše nas je pozdravila bela psička, ki nam ni dovolila vstopiti na njen teritorij, zadrego je rešila hčerka Danica, ki nas je prijazno povabila v hišo, kjer smo se lahko srečali z Ivanko.
Po prijaznem sprejemu je stekel prijeten pogovor, kjer smo ugotovili, da Ivanka ne zna delati le rož iz papirja, pač pa je tudi odlična v pripovedovanju. Rodila se je družini Omulec, v družini treh otrok, kateri so se preživljali na 3 ha veliki posesti, ki je dajala vse potrebno za preživetje. Osnovo šolo je dve leti, za časa okupacije, obiskovala v pri Sv. Juriju ob Ščavnici, nato pa 6 let v Cerkvenjaku. Kot je dejala je devetletko obiskovala mnogo prej kot sedanji otroci. Po končani osnovni šoli je delala doma na posesti svojih staršev, po katerih je prevzela posest. Tu si je z Rudijem Magušo ustvarila družino, v kateri so se jima rodili trije otroci. Nanje je zelo ponosna. Še nekaj veselega nam je povedala. »Najbolj srečna sem, da je doma ostala hčerka Danica, ki nama je vedno v pomoč, če kaj potrebujeva. Večjega zaklada v življenju nisem mogla dobiti, kot Danico, ki skrbi, da nam je vsem skupaj lepo. Sedaj, ko ne moreva več delati pa skrbi tudi za gospodarstvo pri hiši in na posesti.«
O svojem konjičku, izdelavi rož iz krep papirja pa je povedala: »Verjetno se vam zdi nemogoče, pa je res. Že kot 5-letna deklica, to se natančno spominjam, sem mami pomagala pri izdelavi rož iz papirja. V preteklosti ni bila navda, da bi šopke za razne prireditve izdelovali iz naravnih rož. Ljudje pa so vendarle želeli posamezne dogodke slaviti slovesno. Del tega so bili tudi šopki, ki so zaznamovali določen dogodek. Tako so bili drugačni šopki za birmance in birmanke, poroke, tudi zlate in biserne, nove in zlate maše in še kaj. V preteklosti se je dalo z izdelovanjem takih šopkov, vencev, mi smo rekli ‘kranclov’, kaj zaslužiti. Z mamo sva naredili največ 300 šopkov za novo mašo dr. Vekoslava Grmiča, nato novomašnika Stanka Domajnka iz Kraljevcev in Karleka Vogrina s Peščenega Vrha in še za katerega. Za poroke, mi smo rekli za ‘gostüvanje’, smo izdelovali po 50 do 70 šopkov, ter posebna šopka za nevesto in ženina. Za nevesto pa tudi venec, ‘kranec’, ki so ga na poroki sneli z glave ob polnoči, na dan poroke. Šopki za ‘svaterjčjake’, to so bili mladi fantje in dekleta, ter za starešinare ali priče, so bili večji kot od svatov. Tedaj smo takó izdelane rože potapljali v raztopljen parafin, če tega ni bilo mogoče dobiti, smo topili sveče iz parafina, ki je zaščitil papir pred vlago, saj bi sicer, ob morebitnem dežju ali snegu, razmočeni papir barval obleke, ob tem pa bi se izgubila tudi oblika šopka. Ker je bilo delo zamudno, smo že mesec ali prej pričeli z izdelavo, preden se je odvijala poroka. Ko mama ni mogla več, sem v celoti prevzela njeno delo in nadaljevala s to dejavnostjo, ki je počasi zamirala. Takih podeželskih porok, kot so bile včasih, ni več. Mimogrede naj povem, da se je najina poroka, poročila sva se leta 1958, odvijala tri dni. Tedaj smo šli k poroki v sredo in poročno slavje zaključili v petek. Ob sobotah in nedeljah tedaj ni bilo porok.«
Ker ni več naročil za izdelavo šopkov za dogodke, kot smo jih našteli, se je Ivanka posvetila izdelavi drugačnega cvetja. To smo ugotovili že ob vstopu v hišo. Posod stojijo vaze s šopki rož iz papirja. Največ je sončnic, ki so sicer danes modne rože za »žive« šopke. Zato, pogled na vsako njeno umetno rožo, ki je izdelana mojstrsko, daje vtis kot da je sveže cvetje. Prav o tem njenem cvetju, ki ga izdeluje zadnja leta, je tekla beseda. »Kot sem že povedala, naročil ni bilo več, zato sem se domislila, da bi kaj ustvarila za sorodnike, prijatelje in znance. Začela sem izdelovati cvetlice kakršne so v naravi. Pri izdelavi si pomagam tako, da utrgam cvetlico, ki jo želim izdelati. Kot vidite, mi to tudi uspeva. Vse mora biti kot v naravi. Se pravi barve in oblika. Da lahko to dosežem moram papir kupovati v tujini, predvsem v Italiji. Včasih smo lepilo izdelovali sami iz smrekove smole, sedaj ga kupujem. Ko me vprašate, kakšno orodje potrebujem, vam povem, nič drugo kot škarje. Vse drugo ustvarijo »oči« in roke. Glavni materiali so krep papir, žica, lepilo in barve. Ponosna sem, da so se za moje izdelke zanimali v Narodnem muzeju v Ljubljani, kjer jih tudi nekaj hranijo.«
Omeniti kaže tudi izdelavo posebnih vencev po naročilu, ki krasijo kipe Marij v raznih kapelah. Izdelan ima tudi prekrasni venec za Marijino kapelo, ki jo obnavljajo v Bolehnečicih. Tak venec je sestavljen in več sto majhnih raznobarvnih cvetov…
Ivanka Maguša še danes ne miruje (Fotografije: Ludvik Kramberger)