Po skoraj 60 letih sta se z invalidnim možem vrnila v rojstno okolje, v vinorodne gorice nad Lendavo, kjer je najlepše
Potepanje po čudovitih, že močno jesensko pobarvanih Dolgovaških goricah, zlasti pri tamkajšnjem razglednem stolpu Vinarium in postaji Zipline Vinarium, nad Lendavo, je naneslo tudi obisk pri domačinki Ireni Konjar. Domačinka, ki se je po skoraj šestih desetletjih življenja v Nemčiji, z možem Štefanom, pred nekaj leti vrnila v domače okolje, kjer je vsakomur najlepše. Ob gozdičku, kjer živita, v samem zelenju in urejenem okolju, stoji tudi „pravljična hiška“, katero je Irena naročila zgraditi samo zaradi svoje zbirke več sto lutk. Punčke so iz različnih obdobij, praktično iz celega sveta, najstarejša pa je iz leta 1965. „Prvo punčko mi je oče prinesel iz Avstrije. Ko sem sama odšla v Nemčijo, sem si ob prvem obisku domovine, prinesla še eno punčko z velikim krilom, katero smo imeli na postelji. In tako se je začelo, punčke sva z možem kupovala povsod kamor sva potovala. Med drugim sva bila v Avstraliji, ZDA, Franciji, Italiji, Španiji, na Norveškem in Nizozemskem, seveda tudi Nemčija, Avstrija in težko je vse našteti, a vedno sva domov prinesla kakšno punčko. To je postalo moje življenje, saj brez vseh teh lutk si ne predstavljam življenja. Zato sem takoj, ko sva prišla domov naročila gradnjo te hiške na dvorišču, ki je pravzaprav pravljična hiška s punčkami,“ nam je razlagala prijazna gostiteljica Irena.
Seveda sogovornica ni pozabila niti na dojenčke, katerih je veliko med lutkami. Bilo je v ZDA, kjer je starejša ženska šla v bolnišnico, kjer je med zdravljenjem oblikovala dojenčke, katere so potem izdelali. „Seveda sem tudi te morala kupiti, čeprav niso bili poceni, a kaj ko jih obožujem in jih imam zelo rada. Tukaj je tudi punčka, katero mi je kupil mož. Plačal jo je 300 takratnih mark, kar ni malo, a mi jo je na vsak način želel kupiti, da bi nadomestil podobno punčko, katero mi je nekoč podaril dedek mraz. Res je ta ni bila tako draga, a mi je bila zelo pri srcu. Ob neki priložnosti pa je padla z mize in ji je počil obraz, zato sem jo morala vreči v smeti. Sploh pa skoraj vsaka izmed punčk niso kakšno posebno zgodbo in spomine. Zato so mi vse nenadomestljive in zato jim je mesto tu ob meni“, pravi Irena, ki dodaja, da svojih punčki, s katerimi je veliko dela, nikoli ni preštela. Vsekakor pa jih je več sto.
Naša gostiteljica nam je razlagala tudi o svojem in moževem življenju. Podobno kot mnogi drugi Slovenci in Slovenke, ki so v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja odšli „trebuhom za kruhom“ v tujino, so pred dobrimi tremi desetletji bili ponosni in veseli, da je Slovenija postala samostojna država. Mnogi izmed njih so se po upokojitvi vrnili v domovino, si uredili domovanje, kjer jesen življenja uživajo na svoji grudi, čeprav so nekateri izmed njih sedaj razočarani, saj so se težko prilagodili našim zakonom in predpisom. Zavedajo so ljudje, da „cesarju moraš dati, kar je njegovega“, a vseeno niso redki takšni, ki trdijo, da te „država nažene, da si greš za kruh služiti v tujino, nato te oskubi do kože…“, tudi za bizarne reči, ki mimogrede presenečajo tudi domačine. Tudi Ireno in Štefana Konjarja, ki sta si lep dom uredila na čudovitem hribu nad Lendavo, ob gozdičku, med samimi vinogradi in sadovnjaki, tik ob najvišjim slovenskim opazovalnim stolpom Vinarium, sta imela nekaj težav, a sta to že pozabila. Konec koncev je Irena vesela, da sta si s Štefanom domovanje uredila prav tam, kjer se je rodila, in odkoder se s prostim očesom vidi daleč naokoli, v tri države, poleg v Slovenijo, tudi k sosedom na Madžarsko in Hrvaško. Edino je hudo, da je Štefan hudo zbolel in je ves čas v postelji, kjer mu. Poleg nje, pomaga medicinsko osebje in različni maserji in fizioterapevti.
Štefan Konjar se je sicer rodil na Štefanovo, 26.12.1939 v Medvodah in je že leta 1962 odšel na delo v Nemčijo, kjer je najprej kot cenjen zidar delal v gradbeništvu, zadnjih nekaj let pred upokojitvijo pa v eni izmed pivovarn v Frankfurtu. Leta 1973 je v mestu na Majni spoznal Ireno, ki je rojena 26.6.1951 v Dolgovaških goricah in se je leta 1969 podala za boljšim življenjem v Nemčijo. Poročila sta se že leto dni potem, ko sta se spoznala in veliko delala ter živela lepo skupno življenje. Otrok sicer nimata, a sta se veselila vsakega naslednjega dneva, vsako leto sta vsaj dvakrat obiskala domovino na sončni strani Alp, kjer sta si ustvarila lepo domovanje. Po upokojitvi sta želela priti nazaj, čeprav to Štefanu ni posebej dišalo. Ko sta 15.12.2019 prišla v Slovenijo, sta kupila tudi nov avtomobil, poravnali obveznosti do države Nemčije. Štefan je huje zbolel že 2017, po možganski kapi pri nas pa je padel in si še hudo poškodoval kolk ter medenično kost, tako da ga je čakalo več tednov zdravljenja in terapij v Sloveniji. V tem času je prišla pandemija covid-19 in se niti ni moglo peljati v Nemčijo, ob tem je tudi pri nas veljalo veliko omejitev, tudi gibanje med občinama… Namesto, da bi hudo obolelega moža namestila v dom starejših, ga je Irena vzela domov in ga ves tačas s pomočjo ustreznih služb oskrbuje doma, kjer ves čas negibno leži. Ireni je sedaj očitno malo težko, da je silila moža, naj se vrneta v svojo domovino, a je vseeno vesela, da je med svojimi ljudmi, da se lahko vsaj pogovarja z možem, da ureja svojo lepo okolico hiše, in še posebej, da uživa v družbi svojih punčk, v dobesedno „pravljični hiški“.
