Norbi je lahko primer mnogim drugim, ki se po nepotrebnem obremenjujejo s vprašanjem: kaj drugi mislijo
Ljudje smo si resda različni, po višini, teži, lepoti, zdravstvenih težavah, bogastvu, dobroti… In dokler se nekateri nepotrebno obremenjujejo s vprašanjem, kaj pa drugi mislijo, so drugi, ki jim je odgovor na to vprašanje nepomemben in razmišljajo samo o sebi. Takšen je gotovo tudi Norbert Küplen, ki se je dva meseca pred osamosvojitvijo Slovenije, rodil z boleznijo, ki povzroča motnjo v razvoju hrustanca dolgih kosti. Tako je danes star 29 let in visok 137 centimetrov, kar je povprečna višina devetletnega otroka. Toda Norbi, kot ga mnogi imenujejo se s svojo drugačnostjo nikoli ni obremenjeval. Nasprotno. S trdno voljo, optimizmom sledi začrtanim ciljem in živi povsem samostojno in polno življenje. Veseljak, prijazen in prijeten fant, ki smo ga obiskali na izvajanju gradbenih del med vinogradi na Filovskem gaju nam je povedal, da se nima kaj pritoževati. Kakor ga je bog ustvaril takšen je in se zato mora boriti za svoje življenje. Tudi zato bi lahko fant vsem nam bil vzor; Ne smili sam sebi, kljub temu, da ima bolezen, ki bi mnoge pahnila v obup, on pa ne prizna, da bi
Nekoliko jezen je na starša, ki da sta ga po rojstvu enostavno pustila, toda zraven je bilo veliko dobrih ljudi, zlasti babica in dedek, Marija in Jožef, ter stric, s čigavo pomočjo je postal tisto, kar si je želel od rojstva, gradbinec – upravljalec velikega gradbenega stroja. „Pravzaprav sem gradbinec že od rojstva in to bom vse do konca svojih dni. Za to sem hvaležen stricu, ki me je pripravil do poklica in dela. Zadnjih pet-šest let pa sem bolj samostojen“, nam pove fant, ki tudi na bagerju kljub močnem ropotu preko slušalk sliši vsak telefonski klic. „Moram slišati vsakega morebitnega klicatelja, saj ne bi bilo lepo, če me kdo kliče za kakšno delo, jaz pa se ne oglasim“, pove ponosni fant, ki dodaja, da ima veliko dela, le nekoliko več je plačilne nediscipline.
Norbertovo življenje se je začelo pomladi 1991 in zdravniki so ob potrjeni diagnozi imeli precej črnoglede napovedi. „Babica je nekako že pri dveh dneh ugotovila, da nekaj ni, kot bi moralo biti, kar je povedala zdravnikom, ti pa so na peti dan ugotovili, da z mano nekaj ni v redu. Potem sem do petnajstega leta hodil v Ljubljano na kontrole. Ko sem bil star približno deset let, so mi želeli treti roke, da bi mi jih izravnali. Pri sedmih letih pa so mi želeli dodati deset centimetrov, nekakšen podaljšek, a sam tega nisem želel, saj bi lahko v tem primeru, po napovedih zdravnika iz Budimpešte, v zreli dobi imel bolečine na račun tega. So mi pa tudi že na začetku rekli, da bom zrasel samo meter, a sem zrasel več, saj sem sedaj visok 1,37 metra“, pravi fant, pri katerega življenju so glavno vlogo imeli stari starši in stric. Živel je pri njih in oni so mu ponudili vse kar je potreboval, in hvaležen jim je iz srca.
„Pri starših ne živim že od drugega leta. Sestra je sicer celo življenje živela pri mami, oče pa je odšel. Pri dveh ali treh letih so me na Centru za socialno delo Lendava želeli dati v Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, saj so se spraševali, kaj bo z mano, ker se starši niso odzvali na njihov poziv. Tako da so se stari starši, stric in teta zavzeli za mene in od takrat sem živel pri njih. Drug stric (po mamini strani) pa je naju s sestro najbolj združil. V srednji šoli sem zaradi sestre tu in tam ob nedeljah šel k mami na kosilo, potem pa sem nehal hoditi. Zakaj bi, če pa me mama čez leto nič ni poklicala, mogoče le za rojstni dan,“, brez dlake na jeziku razlaga fant, ki pričakuje, da bo ob bližajočemu se dnevu mrtvih videl vse svoje brate in sestre, saj jih je skupaj pet.
Kljub vsemu, predvsem razočaranju nad starši, je Norbi obrnil nov list, kajti njegovo življenje teče naprej. S trdno voljo sledi svojim ciljem, in danes je uspešen v svojem gradbenem podjetju.
„Že v otroštvu, ko sem razmišljal o svojih željah, so mi mnogi govorili, da ne bom mogel nikoli delati na bagerju. Ampak jaz sem jim vedno nasprotoval in trdil, da bom v življenju delal ravno to. Pri delu me to, da imam krajše okončine, nič ne ovira. Se znajdem. Drugače pa bi v vsakdanjem življenju lahko lažje kaj naredil, a se na srečo dandanes s tem ne ubadam, saj sem prezaposlen z delom. Če bi bil doma in ne bi imel službe, bi se verjetno obremenjeval, sedaj pa, ko me cele dneve ni doma, ker delam, pa se niti nimam časa ukvarjati in premišljevati o tem,« priznava fant, ki je še danes pri pri ljubljenih sorodnikih „pri Piramidi“ nad Lendavo.
Spominja se naš sogovornik, da je v času osnovne šole bila prisotna stigma in predsodki. To ga je mučilo, a je razumel otroke. „V osnovni šoli sem se kar sekiral glede tega. Bi se zlagal, če bi rekel, da se nisem. Takrat sem bil še veliko časa doma in sem bolj premišljeval o tem in se sekiral zaradi tega. Otroci so tudi kdaj kaj skomentirali. Tega ne moreš preslišati. A jih nekako razumeš. V osnovni šoli sem bil deležen rahlo drugačnega obravnavanja, čeprav si tega nisem želel. Počel sem čisto vse, kar so počeli drugi otroci. Sicer sem bil pri športni vzgoji opravičen, a sem vedno počel vse, kar drugi, le da ocen nisem dobil. So me pa obravnavali nekoliko drugače kot druge. Zame so želeli posebno mizo in klop, bilo je tudi kar nekaj komandiranja o tem, v katero srednjo šolo bom šel. A jaz sem vedno rekel, da bom naredil tako, kot hočem, saj bom le to zagotovo dosegel,“ je enako kot takrat odločen in jasen Norbi, lastnik, direktor in strojnik GP Kuplen.
Tudi dandanes se Norbert, ki je mimogrede priljubljen med prijatelji in znanci na lendavskem območju, občasno srečuje s pogledi in komentarji na račun njegove višine? Ko je sam, in ni v družbi, ga malo prizadenejo besede kot na primer „mali“ ipd. „Včasih kakšne otroke v nekaj stavkih hitro prizemljim, a potem mi je mnogokrat žal,“ dodaja. Nima statusa invalidnosti. Sprašuje se, zakaj le bi ga rabil, če pa lahko zmore čisto vse. „Težko popustim. Imam svoj cilj v glavi in te cilje bom zagotovo enkrat dosegel. V to sem prepričan. Nimam se kaj smiliti sam sebi. Moraš iti naprej, ne nazaj,“ še svetuje. On sam nikoli ni razmišljal o drugem kot o poti naprej: Zagrizen v delo je zavoljo svoje strasti in volje, a v trenutkih samote pridejo težke misli, ob katerih se sprašuje: „Zakaj mi je to v življenju potrebno? Za koga tako garam? Za koga to ustvarjam? Bo prišel spet nekdo, ki me bo zlomil?“ Ta fant bo gotovo našel odgovore na vsa ta vprašanja, najbrž se bo našla sorodna duša, ki mu bo pri tem pomagala…
