Nekoč je to bila pomembna surovina za kemično industrijo
Mnogi nabiralci gob in drugi obiskovalci borovega gozda ob lokalni cesti Negova – Spodnji Ivanjci, nasproti Negovskega jezera, pogosto naletijo na bore, na katerih so že od daleč vidne rane nekdanjega smolarjenja. Po drugi vojni so gozdarji v Negovi, pa tudi drugje, iz borovih dreves nabirali smolo. Tedaj so gozdni delavci s posebnim nožem, imenovali so ga »rajhmaster«, v spodnjem delu debla zarezovali žlebiče po katerih se je iz debla cedila smola. Na dnu žlebička so postavili lončene posodice v katerih se je nabirala smola. Ko so bili polni so jih izpraznili. Na tak način so tedaj dobili potrebno surovino za kemično industrijo. Da bi izvedeli kaj več o tej pozabljeni gozdarski dejavnosti, smo obiskali edinega še živečega gozdnega delavca, ki je bil tudi upokojen kot gozdni delavec, Stanka Rojka starejšega iz Negove. Kljub letom, rojen je namreč bil 23.12.1934 v Negovi, je vitalen in ima dober spomin, prav zato smo po njegovi zaslugi obudili spomine na smolarjenje v Negovi.
»Takoj, ko sem končal osnovno šolo sem se zaposlil v tedanjem Gozdnem gospodarstvu Radgona, kjer sem opravljal vsa gozdna dela. Spomladi smo pogozdovali s sadikami raznih dreves, predvsem smreke, bora in jelše. Posebno opravilo je bilo smolarjenje. Smolo smo lovili le na borovih drevesih. To je potekalo tako, da smo na debla, pol metra nad koreninami, s posebnim orodjem, rekli smo mu »rajhmaster«, vrezali, v obliki črke v, žlebove iz katerih se je v lonček, ki je bil pritrjen na deblo z žeblji, cedila smola. Lonček je bil pokrit, da ni v njega padalo liste ali druge smeti, kar je nosil veter. Tako smo pridobili čisto smolo, ki je bila uporabna v kemični industriji. Ko se je vrezana rana v obliki črke V izcedila, oz. zacelila, smo vrezali novo, ki je pospešila pritekanje smole. To je vidno na vaši sliki, ki prikazuje vrezane žlebičke na deblu«, je dejal Stanko Rojko.
Povedal nam je še, da je tedaj za organizacijo del v državnih gozdovih skrbel znani logar Boris Žurman. Smolarjenje pa so opravljali v borovih gozdovi, ne le na omenjeni lokaciji ob cesti Negova-Kugl-Kunova, ob cesti Negova – Spodnji Ivanjci, temveč tudi v Črnem hojču, ter v gozdu ob Logarnici. Smolo so zbirali tudi v gozdovih v Ižmencih, v Gornjih Ivanjcih ipd. Zanimivo je, da so v času smolarjenja iz vejevja podrtih borov v Lograrnici, ki je stala v Kunovi, nasproti Prinčekove gostilne, pridobivali terpentin. Za destilacijo, pridobivanju terpentina, je tedaj s postrojenje, ki ga so tvorile destilacijske naprave, katerim je paro dovajala lokomobila, skrbel »mašinist« Anton Čuček iz Kunove.
In zakaj ta in podobni prispevki? Pišemo jih zato, ker nam o dejavnostih, ki so zamrle, še živeči udeleženci teh opravil obujajo in ohranjajo zgodovinske spomine na dejavnosti, ki jih ni več. In to bodo lahko spoznali tudi naši zanamci…
V Slovenskih goricah je veliko zanimivih gozdov, na nekaterih drevesih pa so še sedaj sledi smolarjenja (Fotografije: Ludvik Kramberger)