Pred štirimi desetletji so se Miranu uresničile sanje postavljanja klopotca, in tradicijo bosta nadaljevala sin in vnuk
Med vinogradniškimi kmetijami, ki negujejo dolgoletno tradicijo postavitve klopotcev, je tudi Erniševa iz Tešanovcev, ki ima – kakor vsi iz tega in sosednjih krajev, vinograd na bližnjem Jelovškovem bregu, na Suhem Vrhu. Gospodar Miran, ki tradicijo kmetovanja, vinogradništva in vinarstva počasi predaja sinu Borutu in vnuku Aljoši, je z danes žal že pokojno ženo Marijo ter starši pred štirimi desetletji začel z uresničevanjem stoletne tradicije postavitve klopotca okrog Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta. Ta dan je namreč neuradno v vinogradniškem območju v Prekmurju, Prlekiji in delu Slovenskih goric ter Haloz prelomni, ko se morajo postaviti klopotci, naprave, ki z glasim klopotom v vetru odganjajo lačne kljune ptic in naznanjajo jesen in prihajajočo trgatev. Klopotci se pospravijo ali snamejo do Martinovega, običajno pa že z zadnjo trgatvijo.
Glede na zgodnjo vegetacijo se obeta zgodnejša tudi trgatev, zato so s postavitvijo tega največjega simbola na Slovenskem pohiteli tudi oni. Sestavljanje in postavitev okrog 100 kilogramov težke lesene naprave na visok leseni drog so Erniševi tudi letos opravili v krogu prijateljev, znancev in sosedov, ki jim med letom pomagajo tudi v vinogradu z okrog 4000 trsi, najbolj pri trgatvi. Po postavitvi je bilo po tradiciji tudi prijetno druženje ob hrani in žlahtni kapljici. Ob tem je Miran Erniša povedal, da ima njihov klopotec že častitljivo starost, saj ga je po naročilu daljnega 1984. izdelal mizar Casar iz Strehovcev. Da je lahko ves ta čas uspešno kljuboval vremenu, je bil vmes kajpak deležen potrebnih obnov, sogovornik pa je opozoril, da je pravi klopotec narejen iz štirih vrst lesa.
Pravi, da je ogrodje, ki je bilo narejeno iz hrastovega lesa, še vedno prvo, enako skoraj štiri metre dolge vetrnice iz smrekovega lesa. So pa vmes zamenjali desko iz kostanjevega lesa, enako »macleke« iz akacije, ki udarjajo ob njo in dajejo tipični zvok. Vsako leto pa kajpak zamenjajo njegov rep iz brezovih vej, ki omogočajo, da se lahko naprava obrača po vetru in tako za svoje delovanje lovi veter. Njihov klopotec, eden največjih in najstarejši v širši okolici, je doslej zamenjal tri lokacije. Eno tudi zaradi tega, ker je tamkaj živeče motil njihov klopot. Čeprav vinogradi nekoč niso bili spalno naselje in so bile gorice pred vikendi ali danes celo stanovanjskimi hišami. »Nekoč je na Jelovščeki klopotalo šest klopotcev, sedaj sta ostala samo še dva, kar kaže tudi na žalostno podoba odnosa do tradicije,« je žalosten Miran, a dodaja, da se proti naravi in spremembam, ki jih prinaša čas, ni mogoče boriti. Vse manj je namreč tudi vinogradnikov in vinogradov. Spremembe so vidne tudi pri njih, saj bo nekoč znani vinotoč predvidoma zamenjale sobe z namestitvijo, pa tudi s sortno listo grozdja naj bi se omejili le na traminec, kerner, sivi pinot in rumeni muškat. (G.G.)
Klopotec na Suhem Vrhu odganja lačne kljune (Foto: Luka Valentin Grabar)