Znani prekmurski gospodarstvenik, vinski vitez, humanist, humanitarec, kulturnik, lovec…, nikoli ne miruje
Gotovo so redki prebivalci skrajnjega severovzhoda države in ne le oni, ki niso slišali za Ernesta Ebenšpangerja, nekoč uglednega gospodarstvenika, rojenega 17. 9. 1939, na pomurski ravnici, v Tišini, nedaleč od Murske Sobote, očetu Ernestu, ki je bil trgovec, in materi Pavli (rojeni Pavlin), ki je bila učiteljica. Ernest, ki je ponosen na življenjsko sopotnico, upokojeno učiteljico, ženo Marjano sina Tomaž (arhitekt), in Dejana (zobozdravnik), ter seveda vnukinjo Emo, izhaja iz judovske trgovske družine iz Pertoče, ki se je selila v Večeslavce, Gederovce in nazadnje v Mursko Soboto, kjer je njihova trgovina delovala vse do deportacije murskosoboških Judov spomladi 1944. Ebenšpangerjev oče, ki je bil zadnji lastnik družinske trgovine v Murski Soboti, se je zaradi poroke s katoličanko in prestopa v katoliško vero izognil prvi deportaciji, a so ga pozneje Madžari odpeljali na Madžarsko, nato je bil poslan v Dachau.
Naš nadvse zanimiv sogovornik Ernest Ebenšpanger je zgodnje otroštvo preživel v Murski Soboti in v Tišini, kjer je med 1946–54 obiskoval osnovno šolo, nato pa srednjo ekonomsko šolo (1954–58) v Murski Soboti. Živel je pri teti, lastnici takrat znane Flisarjeve gostilne. Nato se je vpisal na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, kjer je 1962 diplomiral. V letih 1964–65 je služil vojaški rok v Sarajevu. Po diplomi se je najprej kot referent zaposlil na občini v Murski Soboti (1962–66). Nato je prevzel vodenje tamkajšnjega novoustanovljenega stanovanjskega podjetja, po združitvi tega s komunalnim podjetjem je novo podjetje vodil kot direktor (1967–74). Kar 27 let (1974–2001) je vodil del tekstilnega giganta tovarne oblačil Mura, najprej kot komercialni direktor, nato pa direktor moških oblačil, vse do upokojitve leta 2001. Konec devetdesetih let 20. stoletja je Mura pod njegovim vodstvom sodelovala s številnimi tujimi partnerji, predvsem z modno blagovno znamko Hugo Boss, večje partnerje je imela še v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem, del poslovanja se je širil tudi na ameriški trg. Murskosoboška tovarna je imela tudi lastne blagovne znamke, in sicer Mura design, Carniolus in licenčno prodajo Jaguarja. V svojem najbolj uspešnem obdobju je osemdeset odstotkov izdelkov lastnih blagovnih znamk prodala na domačem in dvajset odstotkov na tujem trgu.
Ebenšpanger je vse od ustanovitve 1995 dejaven pri Ustanovi dr. Šiftarjeve fundacije, v kateri je zasedal mesta svetnika, nadzornega svetnika in predsednika fundacije, katero vodi tudi danes. Od leta 1993 je član Lions kluba Murska Sobota. Leta 1998 je bil na Združeni listi SD izvoljen za mestnega svetnika mestne občine Murska Sobota, ponovno je bil izvoljen 2006 na listi SD, 2010 in 2014 pa je bil član četrtne skupnosti v Murski Soboti. Sicer pa, vseskozi je bil tudi politično aktiven in angažiran, ter je opravljal različne funkcije. Že v študentskih letih je bil v Univerzitetnem komiteju in Klubu prekmurskih študentov, pozneje pa v drugih družbeno-političnih organizacijah ter lokalni in širši skupnosti. Kot vodilna oseba v gospodarstvu je bil delegat v Zboru občin, delegat v občinski skupščini, predsednik Območne gospodarske zbornice, član in predstavnik v zborničnih organih, član UO Ljubljanske banke, član NS Nove KBM ter funkcionar in član v še mnogih drugih organih in organizacijah, med drugim 12 let mestni svetnik MO Murska Sobota. Za svoje delovanje na različnih področjih je prejel številna priznanja in nagrade. Med drugim je bil odlikovan z Medaljo dela SFRJ, leta 1975 je prejel medaljo za zasluge za narod, 1989 nagrado občine Murska Sobota in 1993 nagrado Gospodarske zbornice Slovenije; leta 2017 je prejel priznanje Zveze Lions klubov Slovenije…Tudi po upokojitvi je politično in društveno aktiven in angažiran, saj pravi, da se “ni dobro zapustiti in čakati na milost in nemilost drugih”. Poleg v omenjeni fundaciji in Lions klubu Muska Sobota, je Erni vseskozi aktiven tudi v Klubu seniorjev Pomurja, Lovski družini Lipovci-Bakovci ipd. Torej gre za zelo znano osebnost na severovzhodu države, a tudi širše. Čeprav je deloval in deluje na različnih področjih, je njegovo življenje zelo močno prepleteno tudi z vinarstvom in vinogradništvom. Zato niti ne preseneča, da je najstarejši vinski vitez pomurskem omizju. Najprej je že od ustanovitve slovenske legature Evropskega viteškega reda, leta 1994, bil njihov član, deset let pozneje, ko je bil ustanovljen, pa je postal član Slovenskega reda vinskih vitezov – omizje za Pomurje.
O Ernijevem židovskem poreklu je v zadnjih letih veliko pisal znani prekmurski novinar, publicist in pisatelj Bojan Zadravec, ki že vrsto let raziskuje židovstvo, ne le v Prekmurju, temveč veliko širše.
