Kdo je fant, fotograf, literat, harmonikar…, ki že žanje uspehe doma in po svetu?

Lukas Gumilar, 12-letnik iz Murske Sobote je fant mnogih talentov, zanimajo ga številne stvari, najbolj pa ga v življenju zaznamuje in izpopolnjuje glasba. Glasba ga veseli odkar se je rodil, zato je obiskoval že predšolsko glasbeno vzgojo. Fanta, ki ima glasbo zapisano v genih in je že dosegel številne zavidljive rezultate na različnih harmonikarskih tekmovanjih, je zaznamovala „frajtonarca“, kar niti ne preseneča ob dejstvu, da je v njem vedno tlela želja po igranju na diatonični harmoniki ali frajtonarci. Ko jo je namreč prvič vzel v roke, je vedel, da je to instrument, ki ga želi igrati. „Vse od takrat ni dneva, da ne bi nanjo zaigral. Narodno-zabavna glasba mi je namreč še posebej všeč, saj ima globlji pomen, besedila pesmi veliko povedo, govorijo o vsakdanjem življenju preprostih ljudi, o njihovih težavah in veselju. Všeč mi je preprosto zato, ker je ljudska in domača, naša Slovenska,“ nam je uvodoma povedal dvanajstletnik, ki sedaj obiskuje Glasbeno šolo Beltinci, kjer se igranja diatonične harmonike učim pod mentorstvom glasbenika in glasbenega pedagoga Dejana Raja.

Priznanja so potrditev in hkrati izziv

Nadobudni mladi glasbenik, ki ima za glasbo neizmeren posluh, je na svoji dosedanji glasbeni poti že dosegel številne zavidljive rezultate tudi na različnih državnih in mednarodnih harmonikarskih tekmovanjih. Njegovo prvo tekmovanje je bilo v Avstriji, na pokalu Rutar, kjer je v kategoriji junior zasedel prvo mesto. Tekmovanje in rezultat, ki ga je tam dosegel, sta ga spodbudila, da se je začel udeleževati tudi drugih tekmovanj. »V Muti na Koroškem kjer sem bil najmlajši tekmovalec, udeležil sem se tudi tekmovanja Pannoniaccordion, ki ga organizira Društvo harmonikarjev Murska Sobota, pa Slakovega tekmovanja na Dolenjskem, kjer sem osvojil zlato priznanje. Prav tako sem sodeloval na Zlati harmoniki Ljubečne, kjer sem osvojil zlato plaketo. Udeležujem se še tekmovanj v Sodražici ter Štajerske frajtonarice. Še posebej vesel pa sem zadnjega zlatega priznanja, ki sem ga osvojil na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev za nagrado Avsenik, ki je potekalo v Begunjah na Gorenjskem, kjer sem prejel 99/100 točk« je nekaj svojih dosežkov ponosno naštel Lukas, kateremu ni tuje niti odgovarjanje na novinarska vprašanja.

Vseh priznanj in nagrad je zelo vesel, saj mu pomenijo potrditev dobrega dela, hkrati pa so motivacija in spodbuda za naprej. „Tako vem, če sem na dobri poti, ali dobro igram. Upam, da mi bo še naprej šlo tako dobro. To so zame izzivi, ki jih potrebujem. Nekaj svojih posnetkov imam objavljenih tudi na spletu. Za uspehe je zaslužen tako mentor kot tudi moja družina. Vseh teh dosežkov ne bi osvojil brez odličnega glasbenega pedagoga Dejana Raja, ki je pri uri, strokoven in natančen. Hvaležen sem mu za vso potrpežljivost, znanje in izkušnje,“ je povedal mladi glasbenik, ki harmoniko vadi doma vsak dan, ob tem dodaja: „Čut in posluh za glasbo mi omogočata, da se pesem naučim kar se da dokaj hitro, odvisno od težavnosti same pesmi.“

Mlademu harmonikarju pa vsi uspehi in dosežki na dosedanji glasbeni poti ne bi uspevali niti brez podpore družine. Kot je pojasnila Lukasova mama Simona, se doma trudijo, da mu omogočijo izpolnitev zastavljenih ciljev. »Omogočamo mu sredstva, tekmovanja ter vse kar sodi zraven. Predvsem pa ga spodbujava s pozitivno naravnanostjo do vsega, kar doživlja na tej poti.« Oče Boštjan pa ponosno doda: »Tudi sestrica Lara rada zapoje ob harmoniki. Skupaj nam tudi večkrat popestrita dneve ter praznovanja in razne dogodke.« Lukas tako velikokrat zaigra tudi skupaj z dedkom Darkom in prijateljem Janom. Sestrica, 6-letna Lara, ki prav tako obiskuje solo petje, pa pogumno zapoje zraven. Glasbo ima tako Lukas zapisano v genih. »Rad zahajam na Goričko k starim staršem, kjer skupaj nato zaigramo, zapojemo in se poveselimo ob različnih praznikih ali priložnostih. Velikokrat sem že tudi igral na različnih drugih prireditvah v Murski Soboti, kamor so me povabili, ali pa na šoli, ki jo obiskujem ter za razna društva ali starejše občane. Lepo mi je, ko lahko z glasbo razveselim in presenetim druge,« tako sogovornik, ki je skupaj z mlajšo sestro Laro nedavno presenetil tudi mamo ob njenem rojstnem dnevu s prirejeno pesmijo. Lukas zelo rad zaigra z različnimi glasbeniki in ansambli, zraven rad tudi zapoje sam.

Zanimajo ga različna področja v življenju

Ni pa glasba edino, kar Lukasa veseli. Rad ima naravo, všeč so mu avtomobili, zato zbira njihove makete, veliko pa tudi fotografira. Ne preseneča torej, da je na fotografskem natečaju Mi v pokrajini, ki ga je izvedlo Društvo učiteljev geografije Slovenije, s svojo posneto fotografijo osvojil prvo mesto. »Zelo sem radoveden in vedoželjen, tudi zato mi noben predmet v šoli ne dela preglavic. Udeležujem se tudi različnih tekmovanj iz slovenščine, matematike in naravoslovja, imam pa tudi status nadarjenega učenca ter status vrhunskega mladega umetnika. Eden izmed šolskih uspehov na področju slovenščine in študentskega podjetniškega in inovacijskega- raziskovalnega centra, pa je pred kratkim prejel priznanje za naj spis na temo Kako bodo ljudje živeli leta 2222. Spis je predstavljen v zborniku referatov 27. letne konference ‘Kakovost in družbena odgovornost’. Dotika pa se tudi današnjega družbenega problema in dogajanja okoli nas. Vse talente, ki jih imam, bi rad še naprej negoval in vso pridobljeno znanje le nadgrajeval,« nam je še povedal Lukas.

»Do takrat pa želim še naprej ustvarjati ob glasbi in v njej uživati. Moja želja je tudi, da bi posnel kakšno svojo pesem, ter da bi bil zdrav« je še sklenil prijazni in prijetni fant Lukas Gumilar, ki seveda nima samih „obveznosti“, temveč kot vsaki najstnik, rad kolesari, se rolka igra košarko ipd.