Diamantno poroko, 60 let zakona sta praznovala Jožica in Florjan Celcer izpod Pohorja
V družinskem krogu, ter med prijatelji in sosedi, sta visok jubilej skupnega življenja, 60 – letnico zakona obeležila Jožica in Florjan Celcer iz Oplotnice. Diamantno poroko sta, kot še posebej poudarjata, proslavila v krogu družine, ker jima je slednja v življenju veliko pomenila, in enako je tudi danes. Oba se tudi strinjata, da je za dolgo skupno življenje, potrebno delo, razumevanje, medsebojno zaupanje in ljubezen. Prvič sta se poročila 30. maja leta 1964, v isti cerkvi sv. Janeza Krstnika, Čadram – Oplotnica, pa sta se spet znašla po petdesetih letih, ko sta obhajala zlato poroko in spet sedaj, ob bolj mokrem in deževnem meteorološkem začetku poletja.
Tokrat sicer zadevo nista obešala na velike zvonove in vse je bilo nekoliko bolj skromno, a spet tudi prijetno in veselo. Najprej se je vse začelo v cerkvi sv. Janeza Krstnika, Čadram – Oplotnica, kjer je zahvalno sveto mašo za zdravje in jubilej vodil domači župnik Davorin Vreča, ki je med prisrčno pridigo, med drugim dejal, kako je dandanes vse manj diamantnih porok. Prav zato so, po njegovem še posebno vredne in so nam vsem v znamenje, kako pomembne so vrednote ljubezen, zvestoba in spoštovanje. Prijetno in veselo druženje s kosilom se je nadaljevalo kar v Slovenskih goricah, v znani gostilni Siva čaplja v Trnovski vasi. Za vse so poskrbeli hčerki Sonja in Alenka, z družinama, v ospredju pa so vsekakor bili najmlajši, vnuk Jan, ter vnukinji Zala in Zoja, prisrčna jubilanta pa sta ponosna na svoje potomce tudi po 60 letih zakona izražala medsebojno ljubezen in razumevanje, ki sta ju vseskozi vodila skozi življenje.
Florjan, ki je bil rojen 30.3.1940 v družini, ki je imela skupaj sedem otrok, je že 30 let v zaslužnem pokoju, pokojnino pa si je, po dveh letih dela v GP Šoštanj, zaslužil v tovarni Lip Oplotnica, kjer je nekaj let delala tudi Jožica, ki je bila rojena v družini štirih otrok 11.4.1947. Slavljenka je sicer večino delovne dobe prebila v prodaji časopisov in drugega blaga v trafiki v Slovenskih Konjicah. V življenju sicer ni bilo vedno lahko, a sta trdoživa Pohorca vedno imela dovolj moči zase, za svoji hčerki Sonja in Alenka, ter za mnoge druge, predvsem otroke Jožefine sestre Slavice, ki je hitro umrla in izmed osmih otrok, so trije majhni (4, 7 in 9 let) potrebovali vsestransko skrb in pomoč pri odraščanju. Bila sta botra šestim otrokom, kar tudi potrjuje njuno dobrosrčnost in priljubljenost.
Danes živita pod isto streh z družino mlajše hčerke Alenke in nič jima ne manjka, razen da letom primerno nekoliko šepa zdravje. A kot pravita sta vajena potrpeti. Med smehom povesta tudi, da bi pokojnini lahko bili malo višji, resnično pa si predvsem želita, da bi ju služilo zdravje in potem bo vsega dovolj. Sama si namreč pridelata tudi kaj domačih vrtnin in drugih dobrot. Njuno splošno dobroto pa ocenjujejo drugi: „Tako prisrčni, sočutni in dobri ljudje se le redko rodijo. Ko je v moji družini, po prehitri smrti mame, bilo najhuje, sta sprejela moje mlajše brate in sestre, ter jim pomagala do kruha. In ne le takrat tudi pozneje, torej skozi vse življenje sta bila pripravljena pomagati vsakomur, ki je pomoč potreboval“, se je s solznimi očmi dogodkov izpred več desetletij spominjala nečakinja Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic, ki je ob koncu še dodala: „Dobre in srčne ljudi še bog varuje in vodi“, s čem je zaželela, da bi jima vsemogoči še naprej pomagal, še zlasti pri ohranjanju zdravja.
