Visoko Titovo odlikovanje za Frančeka Pelcla, sina Hitlerjevega vojaka, ki zaradi tega ni imel nobenih težav
Vsestranski možakar Franc Pelcl, ki živi med vinorodnimi hribčki vasice Okoslavci, v osrčju Kapelskih goric, gotovo sodi med ljudi, ki jih lahko poimenujemo „živa legenda“. Upokojeni mizar, opazovalec in ljubitelj ptic, poznavalec zdravilnih in drugih zelišč, sadjarstva, vinogradništva in vinarstva, ljubitelj živali, narave in ljudi, skratka velik človek od glave do pete, je tudi vernik, čeprav ga politika ne zanima, je dalj časa bil lokalni „oblastnik“, član občinskega sveta in raznih komisij ter odborov, ko je s svojimi izkušnjami, zlasti iz sosednje Avstrije, pomagal pri razvoju lokalnega okolja. Čeprav zaseden „od jutra do poznega večera“ vedno najde čas za klepet, za lepo besedo, za nasvet. S svojo življenjsko sopotnico Marto, a tudi s prijatelji in znanci, s fotografskim aparatom v roki, se rad poda tudi na krajše in daljše potepe – izlete, tako po Sloveniji, kot tudi v tujini. Radoveden kot je, vedno zna uživati in se sprostiti, vedno najde nekaj zanimivega, znamenitega in prijetnega, kar mnogi drugi niti ne opazijo…
Čeprav je v svojem življenju, na različnih področjih, prejel veliko nagrad in priznanj, ki mu veliko pomenijo, mu je še posebej pri srcu njegovo najverjetneje prvo in izjemno priznanje, ki ga je prejel prav v tem mesecu ljubezni, a pred mnogimi leti. Bilo je pred dobrega pol stoletja, 25. maja davnega leta 1969, ko smo praznovali dan mladosti, in ko je Franček, kot ga mnogi poznajo bil vojak v Jugoslovanski ljudski armadi, le nekaj deset kilometrov stran od rojstnih Dragotincev, v najstarejšem slovenskem mestu Ptuju. Pred tem je mimogrede bil še v Ljubljani-Polje, Kranj, Žirovnica, Karavanke, Brnik in to v kritičnem času, ko je Sovjetska zveza zasedla Češkoslovaško in so mnogi pričakovali, da bo napadena tudi Jugoslavija. Na tradicionalni prireditvi, katero so ob rojstnem dnevu tovariša Tita pripravili v vojašnici na Ptuju, so namreč podeljevali priznanja in zahvalnice mnogim vojakom, častnikom tudi civilistom, ki so kaj dobrega naredili za JLA oz. ljudstvo. Ob koncu podeljevanja, ko na vrsto pride smetana – vrhunec, pa je voditelj prireditve, v navzočnosti vseh vojakov, njihovih svojcev, častnikov, gostov iz civilne sfere, najvišjih predstavnikov iz Varaždinskega korpusa (tudi 32. korpus) in Zagrebške armade JLA, na oder povabil drobnega, a žilavega fanta iz Slovenskih goric, Franca Pelcla, ki je mimogrede moral popiti dva do tri litra vode, da je na rekrutaciji v Gornji Radgoni dosegel obvezno težo 53 kilogramov.
Ko je napovedovalec nato bral, da „po ukazu predsednika SFRJ, predsednika CK ZKJ, Vrhovnega poveljnika JLA, maršala Jugoslavije, Josipa Broza Tita, se Francu Pelclu iz vojaške pošte 3609 Ptuj, podeljuje Medaljo za vojaške vrline“ , so marsikomu dlačice na rokah in tudi lasje stale pokonci. Seveda, tudi Francu, kajti ne zgodi se vsak dan, da nekdo dobi takšno visoko državno priznanje, kot ga je on. Menda je tisto leto, poleg Pelcla tovrstnega priznanja, ki so ga podeljevali za izjemne dosežke na različnih področjih delovanja v vrstah JLA, bil deležen le še en vojak v Postojni. Franček ga je prejel, za odlično vodenje vojaške mizarske delavnice, kjer je s sotovariši, z novimi prijemi in idejami, JLA privarčeval veliko denarja, vmes je vzdrževal tudi vsa ročna orodja, ki ga v veliki kasarni ni manjkalo. Ob tem se je odlikoval s samimi pravimi vrlinami, katere so gojili v nekdanji vojski, predvsem tovarištvo, razumevanje, toleranca ipd. Po prejetem visokem priznanju je Franc, ki so ga spoštovali vojaki in tudi vsi, celo najvišji častniki-generali, bil deležen mnogih olajšav in ugodnosti, ki so vojakom bile vedno dobrodošle. Toda, skromen kot je vse življenje, Franček tega ni izkoriščal, le pogosto je skočil dobrih 30 kilometrov stran, domov v svoje Dragotince. Tudi dva tedna „nagradnega“ je dobil in je lahko šel domov pred iztekom 18-mesečnega roka. Njegovo vodilo je vedno bilo, je danes in bo v bodoče, da se spoštuje veljavna zakonodaja, da se spoštuje zgodovina, kultura in vse druge vrednote, saj brez preteklosti ni niti prihodnosti. Po njegovem ima vsak človek svoj argument in mu nihče ne sme vsiljevati svojega mnenja, torej pomembna je toleranca in spoštovanje vsakega človeka.
O Francu Pelclu, z mnogimi presežki na različnih področjih, bi sicer lahko spisali celo knjigo, tokrat je dovolj trditev, da gre za velikega človeka, ki je veliko naredil in še dela, saj nikoli nima mira. Tudi danes ustvarja in pravzaprav je dovolj misel enega izmed njegovih dobrih znancev, ki pravi: Za Frančka gotovo drži slogan: Do kam misel seže, to roka postreže“. S tem je mislil, da za Franca ni nemogočega in če si kaj zamisli bo to tudi naredil. Tako je bilo doslej in gotovo bo tudi v bodoče, kajti deloven in dejaven kot je očitno nima niti časa, da bi ga ujela kakšna bolezen. In zato vedno ustvarja in ljudem pomaga. Mnoge tudi marsičemu nauči, kar je dandanes še posebej potrebno, zlasti vedno poudarja, da moramo varovati okolje in naravo, ter vsa živa bitja. „Samo tako se nam bo dobro z dobrim vračalo“, nam še pove dejanski modrec Franček Pelcl iz Okoslavcev, nad Ščavniško dolino z ene in nad Deželo treh src, z druge strani. Skromno nam je tudi dodal, da je v življenju dosegel veliko, a nič mu ni bilo podarjeno. Vse je dosegel s svojimi žulji in s pomočjo svoje življenjske sopotnice Marte, brez katere kot pravi nič ne bi bilo kot je sedaj.
Naš sogovornik je bil rojen 26.9.1949 v Dragotincih, kot prvi izmed treh (Franc, Drago, Marjan) sinov Helene in Franca Pelcla. Rojen je kar doma, večino pozitivnih stvari se je naučil od staršev, mnogo dobrega, zlasti o živalih in naravi pa je sam spoznal med pašo govedi. Spomnil se je tudi, da se je njegov oče kmalu po začetku 2. svetovne vojne moral oglasiti v Bad Radkersburgu od koder so ga kot nemškega vojaka poslali v Rusijo, kjer je bila ubita večina njegovih sotovarišev iz Nemške hribovske brigade. Od več kot 500 vojakov jih je ostalo le ducat, med njima prav Pelcl in njegov prijatelj iz Prlekije, Belec. Junija 1945 se je vrnil iz ameriškega ujetništva, nato pa je moral še v Jugoslovansko vojsko, katero je služil v hrvaškem Bjelovarju. „To da je bil oče nemški vojak ni nikoli vplivalo na odnos JLA do mene“, ponosno pove Franček, ki je osnovno šolo obiskoval v Vidmu ob Ščavnici, nato pa se je učil za mizarja, prakso pri mojstru Markoviču teorijo pa v ŠC Murska Sobota. Želel se je šolati naprej, saj ga je zanimala veterina in je želel biti veterinar, a ker ni bilo denarja, zato se je moral zaposliti pri mojstru Konradu Repu iz Drakovcev, kamor se je vrnil tudi po odsluženi vojski… „Otroštvo in mladost mi pač nista bila preveč lahka. Denarja tisto krat pri hiši ni bilo, lačni pa nismo bili nikoli. Že, kot osnovnošolec sem si srčno želel, da bi videl morje. Nikoli mi starši za take izlete niso mogli dati denarja. Ta želja se mi je izpolnila, ko sem imel 33 let. Delovne navade, ki so mi jih vzgojili moji starši so mi prišle zelo prav, ne le tukaj temveč še zlasti v Avstriji“, nam razlaga Franček, ki se je v sosednjo državo „s trebuhom za kruhom“ odpravil 15.12.1969. S krajem njegove zaposlitve, kam ga je pripeljal gostilničar Hojs iz takratnega Vidma, je bila takrat zelo slaba cestna povezava. Zato se je eno leto ob koncu tedna vozil v kraj Stainz z mopedom. Moral pa se je tedensko vračati, da mu je mama doma oprala perilo in delavske obleke. „Na delo sem moral stalno prihajati urejen. Vožnja do tja je trajala v normalnih razmerah dve do tri ure. V zimskih pa tudi do štiri. Ob mopedu sem moral pozimi večkrat teči, da sem se ogrel, če ne bi menda zmrznil. Takrat so bile zelo hude zime z obilico snega pa ceste se niso tako čistile, kot danes. Vsakič, ko se na to spomnim, me po kolenih tja do pasu začne zebsti“, se spominja Franček, ki je v Avstriji pridobil zaupanje in je kmalu postal cenjen in spoštovan mojster, kar se doseže le z dobrim delom in obnašanjem. Nemalokrat je Franček, enako kot njegova izjemno pridna žena, delal tudi15-16 ur dnevno, celo tudi čez vikende.
Po poroki z Marto iz bližnjih Turjancev, leta 1972, se mu je namreč v Avstriji pridružila tudi mlada soproga. Oba sta garala in varčevala, vmes sta dobila tudi hčerko Lidijo in sina Sandija, ona je profesorica nemščine, on pa nadaljuje njegovo mizarsko pot. Franček je v Avstriji bil brez prekinitve zaposlen nekaj čez 28 let, z mizarsko dejavnostjo v Okoslavcih pa začeli v maju leta 1998, s tem da so pred tem imeli kar nekaj že dobro znanih birokratskih ovir. „Moram priznati, da je v našo dejavnost vloženo mnogo odpovedovanj v smislu življenjskih dobrin. Trg je danes brez milosti. Izdelek mora biti čim boljši in čim cenejši. Zato pa je potrebna samo dobra tehnična oprema in temu primerno znanje. Samo to nam prinese zaupanje strank. Z mnogimi, za nekatere že delamo vse od začetka smo postali tudi prijatelji, za kar smo jim za zaupanje neizmerno hvaležni. Pri nas izdelana pohištvena oprema v največji meri krasi domove v naši neposredni bližini, seveda tudi v raznih mestih Sloveniji, zahodnih deželah Evrope, pa ob obalah Jadrana. V vseh letih našega poslovanje se ni dogodilo, da država ob zahtevanem roku ne bi dobila, kaj ji pripada, da lahko funkcionira. Vsak podjetnik bi se moral tega zavedati“, je odkrit Franček, ki je izmed vseh vrhunskih mojstrovin lahko ponosen na unikatne slovenske zibke iz lesa, pa tudi na gnezdilnice in krmilnice za različne ptice, zlasti škorce. Kako se slednje izdelujejo je učil tudi otroke iz nekaterih šol in vrtcev.
Svoje izjemno plodno delovno obdobje je uradno končal z upokojitvijo v Sloveniji leta 2010 in Avstriji – 2013. Kljub zasluženem pokoju sam ne more mirovati in vedno nekaj počne. Seveda s svojim znanjem pomaga tudi sinu Sandiju kateremu je predal sodobno opremljeno veliko mizarsko delavnico, ima pa nekoliko več časa za uživanje v naravi in med prijatelji, seveda s svojo Marto za katero nenehno ponavlja, da „brez nje vsega tega ne bi bilo. Nič v življenju ne poteka brez težav. Tu pa nam naša mama ni nikoli odpovedala“, še pove Franček in za konec dodaja: „Zdaj sem vse predal sinu Sandiju. Malo pa še mu zraven pomagam. Tudi Sandijev sin Mihael se šola v lesni stroki. Ali se bo videl v tej dejavnosti, pa prepustimo času. Jaz mojega sina nikoli nisem navduševal za ta poklic. Želel sem si, da se v njem sam vidi in najde“.
