Krvodajalstvo mu je že kot srednješolcu prišlo v kri, sedaj pa pravi: Kri daruješ dokler si zdrav in upaš, da jo bodo koristno uporabili.
Mnogi naši znanci, prijatelji, sosedje in svojci, a tudi neznanci, si za svoja dobrodelna dejanja v življenju nedvomno zaslužijo vse pohvale. In med njimi so gotovo tudi krvodajalci, ki se zavedajo potreb po nenadomestljivi tekočini. Nekateri kri darujejo več desetletij in več desetkrat, drugi pa tudi več kot stokrat, kot je tudi primer s Francom Špilakom iz Hotize, sicer direktor Doma starejših Lendava, ki je konec tedna prišel do „stotke“. Kri je prvič daroval v četrtem letniku srednje šole, ko je to bil nekakšen izziv med vrstniki. No, krvodajalstvo mu je od takrat ostalo v krvi, bi lahko rekli, ta pa je najbrž že velikokrat komu rešila življenje. „Krvodajalstvu je že od nekdaj imelo velik pomen v naši družini, saj sta kri darovala že njegova mama in oče. Krvodajalstvo je tako že v srednji šoli prišlo v kri tudi meni, saj sem kri prvič daroval že kot srednješolec, darovanje krvi pa je bilo takrat med vrstniki tudi nek izziv. Počutim se zadosti zdrav in ne vidim razloga, zakaj ne bi pomagal drugim, če lahko. Verjamem in upam, da bom še nekaj let lahko daroval kri ter komu pomagal“, pove skromni Franc.
Humanist in humanitarec Franc Špilak je stotič kri daroval na mursko soboškem oddelku Centra za transfuzijsko medicino Maribor, ki se nahaja v prostorih Splošne bolnišnice Murska Sobota. Špilak je tudi sicer v SB Murska Sobota, v Rakičanu kri daroval 89-krat, le enajstkrat pa je to hvale vredno gesto opravil drugje. Ob jubilejnem darovanju nenadomestljive tekočine, je Špilaka med tem plemenitim dejanjem pozdravil tudi Bojan Korošec, direktor soboške bolnišnice, na koncu pa je Špilak prejel od zaposlenih na Centru za transfuzijo ter predstavnice Območnega združenja RKS, tudi zahvalno listino z manjšo pozornostjo. Vidno ganjen je Špilak izrazil upanje, da bo ni tudi zadnje njegovo dejanje na področju krvodajalstva. Dodal je, da pri njem ne gre za dejanje z namenom pričakovanja neke pozornost, temveč se zaveda potreb po krvi.
Sicer pa ima občina Lendava sedem oseb, ki so kri darovali najmanj 100-krat. Največkrat je bila kri darovana 141-krat, oseba pa je še pet let aktivni krvodajalec. Absolutni unikat na območju naše države pa sta brata Horvat iz Kapce, sicer dvojčka, ki sta skupaj darovala kri kar 270 krat, vsak ima po 135 darovanj…
Kdo lahko daruje kri?
Kri lahko daruje vsaka oseba: med 18. in 65. letom starosti, ki tehta vsaj 50 kg in je dobrega zdravja; moški na vsake 3 mesece, ženske na vsake 4 mesece.
Kdo ne sme nikoli darovati krvi?
Osebe okužene z virusom HIV, in njihovi spolni partnerji; osebe, ki so si kadar koli vbrizgavale droge; moški, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi; osebe, ki za spolne odnose prejemajo plačilo ali drogo; osebe, okužene z virusom zlatenice (hepatitis B in C).
Zakaj je pomembno, da je krvodajalstvo prostovoljno, neplačano in anonimno?
V dolgoletni tradiciji slovenskega krvodajalstva se je izkazalo, da so prostovoljnost, neplačanost in anonimnost pomembni temelji za preskrbo z varno krvjo. Ker je krvodajalstvo prostovoljno in brezplačno, se zanj vsak odloči zgolj zato, ker želi pomagati in je dovolj zdrav za to. Le zdrava kri pa resnično rešuje življenja! Anonimnost pomeni, da krvodajalec ne ve, komu je daroval svojo kri, prejemnik pa ne, od koga jo je prejel. Sicer pa ne pozabimo; Darovanje nič ne boli, veliko pa pomaga, ne le prejemniku, temveč tudi darovalcu!
Darovanje krvi je gotovo ena najplemenitejših oblik pomoči sočloveku. S številom krvodajalcev se Slovenija uvršča v evropsko povprečje, najpomembnejše pa je, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. To pomeni, da v celoti pokrivamo potrebe lastnega zdravstva po krvi. V Sloveniji potrebujemo v povprečju okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan, da bolnikom zagotovimo potrebno količino krvi. Krvodajalci so pomemben del zdravstvenega sistema, saj bolnikom omogočajo ustrezno zdravljenje s krvjo.
Na svetu je mimogrede veliko več ljudi Rh-pozitivnih; v Sloveniji je takšnih okoli 85 odstotkov, medtem ko je Rh-negativnih 15 odstotkov ljudi. Pri Rh-faktorju (Rhesus faktor), gre za prisotnost oziroma odsotnost enega samega tako imenovanega D-antigena. Rh-pozitivne osebe so tiste osebe, ki ta antigen posedujejo in imajo tako krvno skupino Rh+, osebe, ki omenjenega antigena nimajo, pa imajo krvno skupino Rh- in so zato Rh-negativne.
