Na današnji dan leta 1775 se je – najverjetneje v danes že porušeni graščini Štajnhof, na Plitvičkem Vrhu rodil 𝕁𝕠ž𝕖𝕗 𝕍𝕖𝕣š𝕚č. V zgodovino se je vpisal kot pionir slovenske ortotike in protetike, ki je – samouštvu navkljub – zaradi natančne izdelave in trpežnosti izdelkov zaslovel po vsej Avstro-Ogrski ter sosednjih deželah. Njegov doprsni kip danes stoji v radgonski Aleji velikih.
Jožef Veršič, izdelovalec protez, r. 13. marca 1775 na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni viničarju (na graščini Štajnhof, danes porušena) Vidu in Tereziji r. Grossman, u. 12. junija 1847 v Muggendorfu (Avstrija). Kot otrok je moral pomagati staršem pri viničarskih delih, zato ni hodil v šolo; ni se naučil niti brati niti pisati, še manj risati, kar bi mu pozneje pri poklicnem delu zelo koristilo. V mladeniških letih je bil strežnik in lovec pri Francu Khörrerju v. Freyspurgu na gradu Prentlhof pri Radgoni. Nato ga je grof A. Wurmbrandt sprejel za kurirja na radgonskem gradu ter mu omogočil, da se je izučil za mizarja. Ko si je gmotno opomogel, si je kupil manjše posestvo v vasi Prentl pri Radgoni, hkrati mizaril in kmalu s svojimi izdelki zaslovel. Wurmbrandt, ki je 1813 v bitki pri Leipzigu izgubil nogo, je predlagal, naj mu poskusi izdelati novo protezo, ker s tisto, izdelano v Parizu, ni bil zadovoljen. Veršičev izdelek je bil tako dober, da se je opogumil in sprejel več podobnih naročil iz raznih krajev, med drugim iz Lendave, Osijeka, Ptuja, Rogatca, pa tudi Beljaka, Benetk, Budimpešte, Fürstenfelda, Gradca, Mainza, Murberga, Salzburga, Varšave. Invalidi iz višjih in vojaških krogov so odlagali proteze, kupljene v Londonu ali Parizu in naročali Veršičeve, ki so bile trpežnejše, izdelane skrajno natančno in smotrno. Z uspehom se je lotil tudi izdelovanja umetnih rok z gibljivimi prsti. Potrebno orodje si je izdeloval sam, le jeklene vzmeti mu je po njegovih načrtih delal neki puškar.
O Veršičevi spretnosti so začeli pisati časniki, tako da ga je nadvojvoda Janez sprejel med častne člane štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Tu mu je industrijska družba tudi razstavila vzdolžni prerez nožne proteze, ki je natančno ponazarjal način izdelave in ves mehanizem. Na obrtni razstavi 1845 na Dunaju pa skromni Veršič, ki je bil že v letih, ni dosegel pričakovanega priznanja, čeprav je medicinski kirurški zavod v Gradcu odkupil njegove tam razstavljene predmete. Zapostavljanje ga je tako bolelo, da je docela prenehal delati. Ko se je bolehen nekoč vračal domov, je zablodil, se slednjič zatekel na neki skedenj v Muggendorfu in tam umrl. Pokopan je bil 14. junija v Stradnu. (M.S.)
