Najstarejši čebelar z radgonskega območja Jože Kramberger, brat pokojnega dobrega človeka iz Negove, obeležil 90. letnico ustvarjalnega in plodnega življenja
Te dni je lep življenjski jubilej, 90. rojstni dan praznoval najstarejši čebelar v občini Gornja Radgona, Jože Kramberger iz Negove, ki nam je ob obisku dočakal z besedami, da so čebele del njegovega življenja, čebelarjenje pa mu krepi in ohranja zdravje. Ob obisku prijaznega Jožeta, sicer brata pokojnega dobrotnika Iveka, kamor nas je pripeljala dekoracijo, ki jo je ustvarila sinova sopotnica Anica, sta ga obiskali dve skupini, ki sta slavljencu čestitali in izročili darila. Najprej hčerka Barbara z možem Petrom in njunimi potomci iz Podgorja pri Slovenj Gradcu, ki so prišli nenajavljeno. Ni treba poudarjati, da je bilo srečanje 15 članske družine sorodnikov, njemu najdražje. Ker hčerka Barbara živi na veliki kmetiji, katero sedaj vodi njen sin dr. Simon Klančnik, so iz kmetije pripeljali kmečke dobrote, s katerimi so pogostili vsakega, ki je prišel čestitat jubilantu. Seveda ni manjkala torta, na kateri je slavljencu gorelo devet svečk in »ognjemet«.
Razumljivo je, da so bile na mizi, ob kateri so si udeleženci, da bi zadostili ukrepom corona virusa, postregli stoje, mesne kmečke dobrote, hčerka Barbara pa je za očetovo slavje spekla potico.
Prav v tem času je starega čebelarja obiskala tudi 5-članska delegacija čebelarjev ČD Sv. Jurij ob Ščavnici, s predsednikom Vladom Žinkovičem na čelu. Tudi oni so prišli nenapovedano, zato ni presenečanje, da se je staremu čebelarju ob srečanju s čebelarji, ki jih je nekoč vodil kot predsednik, utrnila solza sreče. Ob sprejemu čestitk in daril, med njimi je bila tudi torta, ni mogel skriti presenečenja, da so njegov jubilej počastili s svojim obiskom. Čeprav je imel ob sebi že omenjeno delegacijo iz Podgorja pri Slovenj Gradcu, ob tem pa še sina Srečka, vnukinjo Najo in vnuka Georga, seveda tudi sopotnico Dragico, ki skrbi, da je Jože v »kondiciji«, se je posvetil svojim čebelarjem. Tega mu njegovi niso zamerili.
Slavljenec Jože se je siicer rodil 18. septembra 1930. leta v Ženjaku pri Benediktu in izhaja iz viničarske družine enajstih otrok Jožefe in Franca Kramberger. Kot osemletni otrok se je s staršema preselil v Negovo, zaselek Negovski Vrh, kjer so starši kupili Škrjarovo podrtijo in na tem prostoru zgradili svoj dom. »Bil sem star 9 let, ko sem se pripravljal na birmo. Starši so mi poiskali “botera”, premožnega kmeta v naši vasi, Konrada Breznika. Ko sem ga, skupaj z očetom, šel prosit, sem moral pokleknit pred njim, tako so delali tudi drugi otroci, in ga prosti za birmanskega botra. Privolil je, vendar je takoj dejal: “Bom ti boter, za pastirja pa boš tudi dober.” In tako se je zgodilo. Pri tej hiši sem preživel sedem let. Moram pa povedati, da so me imeli radi. Vsi, ki smo bili pri hiši, bila je tudi dekla, smo jedli pri eni mizi. Spali smo v čistih posteljah. Ker je bil dober gospodar, tako tudi njegova žena Marija, rekli so ji Micika, je bilo že tedaj pri hiši táko življenje, ták življenjski standard, kot ga imamo danes. Hrane, in to dobre, je bilo dovolj. Kruh pred nikomur ni bil nikoli zaklenjen. Ker je bila kmetija velika, imeli so konje in vole, je bilo dela vedno veliko. V nedeljo pa nikoli nismo delali, razen »opravce« živine. Moram pa povedati, da je gospodarja in gospodinjo doletela nesreča. Oba so po koncu vojne odpeljali od hiše, in ju na neznanem kraju zverinsko likvidirali. Obdolžili so ju sodelovanja s okupatorjem. Kar pa ni bilo res, kajti pri njih je vsak dobil hrano in prenočišče, ko se je pri njih oglasil.« razlaga slavljenec.
Še veliko je znal povedati o svojem življenju in življenju pri Breznikovih. Med drugim to, da so bili Breznikovi odlični čebelarji. »Prav po njihovi zaslugi, čeprav je bil tudi oče dober čebelar, sem postal čebelar. Pred hišo je stal lep in velik čebelnjak. V njem je bilo kakih 40 panjev. Pri vseh delih v čebelnjaku in pri čebelah, sem sodeloval. Dobil sem veliko čebelarskega znanja, ki mi je pozneje, ko sem začel sam čebelariti prav prišlo. Najbolj sem se temu posvetil, ko sem se poročil s Sonjo Lebar, s katero sva imela štiri otroke: Sonjo, Barbaro, Jožico in Srečka. Tedaj sva življenje začela v hiši, katero so nama pomagali kupiti Potovi, kjer je bila moja žena rejenka. Začel sem z nekaj panji. Skozi leta sem pridobil veliko izkušenj. V najboljših letih, ko sem še zmogel, sem imel tudi okoli sto panjev. Skrbel sem za izobraževanja in obiskoval številna predavanja. Več let sem bil predsednik Čebelarskega društva Negova-Videm. Ko je pri Sv. Juriju nastala nova občina, smo v Negovi ustanovili svoje društvo, kjer sem prav tako bil dolga leta predsednik. Bil pa sem tudi član ČD Peter Dajnko Gornja Radgona. Moja skrb je bila tudi za podmladek, zato vodim praktična dela v šolskem čebelarskem krožku. Prejel sem tudi priznanje občine za delo na čebelarskem področju. Sem prejemnik priznaj ČZ Slovenije Antona Janše( I., II. in III. stopnje). Rad se pošalim: »Priznanja mi žepa ne trgajo.« Sem pa zadovoljen, da je bilo moje delo opazno v širši družbi. Čeprav imam 90 let, ne morem izpreči. Prvo je, da nimam naslednika, drugo pa, to mi krepi in ohranja zdravje«.
Omeniti tudi kaže, da je bil Jože redno zaposlen. Pred vojaščino se je šel učit za zidarja, a ni dolgo zdržal. Tedaj so bile razmere za vajenca slabe, saj ni imel kaj obleči in obuti, zato se je rajši zaposlil kot pomožni delavec v gradbeništvu in gradil bloke v Guštanju, danes Ravne na Koroškem. Dve leti je bil vojak v Skopju, kjer je bil na tečaju na Šarplanini za smučarja. Kot pravi je bilo z njim 11 vojakov iz bližnjih krajev, a ne živi nobeden več. Po odsluženi vojaščini je nekaj let delal v Opekarni Košaki, kjer je na stiskalnici izdeloval »slemenjake«. Na delo v Maribor se je iz Negove vozil z mopedom in to pozimi pri minus do 30 stopinj. Kot je dejal, si je oblekel po pet hlač in nekaj sukenj, da ga ni zeblo. Kot pleskar, tega poklica se je priučil pri očetu, je po odhodu iz Opekarne Košaki, delal pri nekdanjem gradbenem podjetju v Gornji Radgoni, ki ga je vodil Klopčič, nato v Elradu, kjer je dočakal pokoj. Preden se je redno zaposlil, je z očetom hodil na štere. Delala sta kot zidarja in pleskarja, pozimi pa pletla koše iz šibja in slame. Delavne navade, je dobil že kot pastir, pozneje pa še pri delu z očetom. Prav zato, tudi danes ne more biti brez dela. Ob čebelah ima tudi sadni vrt, kjer raste veliko različnih sadnih vrst. Za zelenjavi vrt in gospodinjstvo pa skrbi njegova sopotnica, žena Sonja mu je pri 48 letih umrla, Dragica Podboj. Sadje mu vedno dobro obrodi. Kot pravi, temu pripomorejo čebele, ki ga dobro oprašijo.
Na praznovanju jubileja pri Jožetu Krambergerju, je bilo zelo veselo (Foto: Ludvik Kramberger)