Nekoč so kosili seno za govejo živino, sedaj 30 let pozneje, ko živine ni več, pa skrbijo, da bregače ne zaraščajo
Glede na to, da sodobna mehanizacija, tehnološki napredek in robotizacija, na številnih področjih življenja, še zlasti v kmetijstvu vedno bolj potiskajo človeka na obrobje, so vsekakor dobrodošla društva in organizacije, a tudi posamezniki, ki z različnimi etnološkimi prireditvami obujajo spomine na preteklost, ter ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil na podeželju. In za nekaj podobnega, košnja trave z ročno koso, že 30 let skrbijo v družini Vidovič iz haloškega naselja Repišče, ki premore okoli 130 prebivalcev, pri Zgornjem Leskovcu, v občini Videm. Tam je konec tedna potekal 30. dogodek, s katerim brata Marjan (68) in Benjamin Vidovič (63), s sorodniki, prijatelji in sosedi, predvsem združujejo ljudi in ohranjajo običaj ročne košnje, ki je nekoč bilo edino opravilo. Pravzaprav na njihovih haloških strmih bregačah niti najsodobnejše mehanizacija ne bi mogla veliko postoriti, edino mogoče žive kose – drobnica, ovce ali koze.
Žal sedaj je tudi v Halozah vedno manj drobnice, seveda tudi goveje živine in tudi konj, tako niti seno več ni potrebno, saj bi ga težko spravili do hleva. Zato ga Vidovičevi sedaj puščajo kar na strmih bregih, tako tam gnili in da naslednje poletje imajo še bolj obilno košnjo, saj je trava, enako kot letos, vedno bolj bujna, visoka in gosta. A tako ni bilo vedno, saj so v preteklosti, pred tridesetimi leti, za govejo in drugo živino, najprej kosili samo Marjan, Beno, njun oče Franc, ter brata Ignac in Franc. Nato so se jim vsa ta leta pridružili prijatelji iz širšega območja, ki še znajo poprijeti za koso v teh strmih bregih, saj to ni enostavno opravilo, še posebej ker običaj veleva, da se že pred pričetkom košnje spije kakšno žganje, nato pa še jabolčnik in pozneje predvsem vino. Veliko koscev, ki so v teh treh desetletjih kosili v Repiščah, je žal že pokojnih ali ostarelih, zato se vedno pridruži kak novi član, saj gre za čudovit običaj, ki ga vsekakor kaže ohranjati in Marjan ter Beno to tudi načrtujeta. Najprej so se jim pridružili žlahtnik Tomo Vidovič, pa Slavko Golc ter Jaka in Pepi Hajdinjak, pozneje pa vedno drugi, tako da jih je bilo s kosami na bregih, največ tudi 30 koscev, ki jih je včasih bilo dokaj težko razporediti, da se ne bi kdo poškodoval. Tako so, enako kot tudi tokrat, istočasno kosili na dveh bregovih, en je Marjanov, drugi Benjaminov, tako da si brata delta „delavce in stroške“, družijo in uživajo pa skupaj. Skupaj je sicer kosilo 17 koscev, zraven pa je bilo še skoraj dvakrat toliko ljudi, ki so imeli druge zadolžitve, zlasti zato, ker pri tako težkem kmečkem opravilu „dninarji“ ne smejo biti lačni in še manj žejni. Tukaj so, poleg domačih žensk, ki so skrbele za sladke reči, glavno besedo imeli pražilci krompirja iz Bukovcev, na čelu z Zlatkom Bratušo, ki tokrat niso poskrbeli samo za krompir, temveč tudi obilico mesnih dobrot in zelenjave, v obliki piknik variante.
Gostitelj Beno, ki je zahvalil pražilcem krompirja, harmonikarju Amadeju Zorku, ter vsem ostalim, ki skrbijo za ohranjanje starega ljudskega običaja, nam je povedal, da se ljudje v Halozah hitro starajo. V preteklosti so imeli zraven kosce starejše tudi od 85 let. Letos sta bila najstarejša omenjena Pepi (82) in Jakob (77) Habjanič, najmlajša pa Patrik Kmetec (9) in Benov vnuk Florjan Bezjak (11), ki pridno sledi očetu in dedku. Pri „ženskih opravilih“ pa je pomagala tudi Florjanova sestra Julija, ki sta potrdila, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Povprečna starost letošnjih 17 letošnjih koscev je bila 56 let, če pa bi odšteli najmlajša pomočnika Partika in Florjana, bi bilo povprečje že 62 let. Vreme je tokrat koscem bilo naklonjeno in so uspeli delo, košnjo 1,5 hektarja površine, zaključiti v določenem času. Kot vsako leto je tudi tokrat košnja potekala med 5,30 in 9,30 uro, saj je namen košnje druženje in ohranjanje običaja, ki so ga nekoč imenovali delo za jutranjko. To je bilo brezplačno opravilo in je služilo kot medsebojna pomoč ali odslužilo… tako kot nekoč so pri Vidovičevih združili koristno s prijetnim, kar bodo nadaljevali vsaj še enkrat 30 let.
Kot se koscu streže, …
… tako mu kosa reže, pa naj kosi strmo senožet, sočne zelike na zamočvirjenem travniku ob potoku. Košnja, enako kot tudi žetev, je vedno prinesla med ljudi veliko življenjske moči. Z njima so prihajala zagotovila, da se življenje vsaj še eno zimo ne bo ustavilo ali zagrenilo zaradi pomanjkanja. Sveže sklepane kose zdaj ob rosnih jutrih le še malo kje švistajo med zorečimi travami. A jih je vseeno še mogoče najti, saj nobena še tako izpopolnjena kosilnica ne »obrije« tako gladko zgrbančenih strmih pobočij in okoli drevesnih debel ne zmore odrezati sleherne bilke, kakor to zmore vešč kosec z dobrim rezilom. Košnja zagotovi zimsko mrvo za živino, da bo tudi pozimi dajala mleko za lačno deco, za zapečeno skuto, ki se bo ob nedeljah pregrešno smehljala iz pogače, za zdravilno sirotko in tiste slastne v poper in rdečo papriko povaljane in rahlo posušene stožčaste sirčke. Dokler bodo kosci, bo tudi vse to. Zato jim je treba praznično postreči …
A prinašata košnja in žetev tudi nekaj grenčine. Leto se z njima preveša v drugo polovico; prinaša sušne in vročinske nevšečnosti, julijsko ali avgustovsko točo in neurja prav takrat, ko je to za človeka najmanj ugodno, ko mnogi pridelki pod milim nebom še zorijo in se debelijo. Toda s polnim senikom, natlačenim kozolcem, z zvrhano kaščo zrnja pod streho je tudi takšne nezgode lažje preživeti. Vsaj za prvo silo se bo dalo obstati do pomladi, so v Halozah često sklenili roke po končani žetvi in mlačvi, pa čeprav je tam v kotu skednja stalo le nekaj vreč zrnja. Ne glede na njihovo število so bili kosci in žanjice vedno čislani.
Fotografije: Boris Farič