To je praznik, ki ga ni mogla uničiti ne vojna, ne povojna komunistična oblast
Prazniki so zato, da jih praznujemo. Naj bodo to državni, cerkveni, osebni in drugi. Eden teh, ki ga praznujejo katoliki je božič, ki oznanja Jezusovo rojstvo. Praznujemo ga tudi v Slovenji, kot katoliški praznik. Verniki so ga praznovali v času vojne, pa tudi po osvoboditvi. Kot je znano je komunistična oblast zatirala vero, tako, da je na vse načine ovirala praznovanje kakega verskega praznika, ter celo ovirala obiske nedeljskih maš. Tak je bil primer je, ko so morali na podeželju obvezno, v času nedeljske maše pozne, »pobirati« koloradskega hrošča ali krompirjevca, čeprav ga ni bilo. Še dolga leta po končanju vojne, je bil Božič delavni dan. To je veljalo za tiste, ki so bili v službi, bodisi v tovarnah ali uradih. Na podeželju je bilo tedaj malo ljudi v službah, zato je bil božič resnično praznovan. Praznovane so bili tudi nedelje in drugi prazniki, ko so se na deželi opravljala le nujna dela pri opravilu živine.
Pojdimo k največjemu katoliškemu prazniku, to je Božiču.
V Negovi, ki je znana po znamenitem negovskem gradu in znanemu Slovencu Ivanu Krambergerju – Dobrem človeku iz Negove, je živela družina Franca in Jožefe Kramberger, ki je redila po dve kravici in nekaj prašičev ter kokoši. To je bila družina z 9 živečimi otroki, dva pa sta umrla kot otroka. Ob božiču leta 1945, je v družini živelo 5 otrok kajti štirje: Francl. Lovrenc, Pepek in Pepika, so že služili pri kmetih za pastirja. Doma pa so živeli Trezika, Ivan, Ludvik, Poldika in Anica. Starša sta bila zelo verna in v veri sta vzgajala tudi otroke. Že kot otroke sta navajala na versko življenje. Čim so zrasli iz plenic, so morali vsako nedeljo in cerkveni praznik obiskati sv. mašo. Že prej pa sta jih starša, predvsem oče, ob nedelja, v naročju nosila k službi božji, zlasti poleti.
Praznovanje Božiča se je začelo s pripravami na postavitev božičnega drevesa in jaslic
Pisalo se leto 1945, ko se je končala druga svetovna vojna. Tako smo božič praznovali v svobodni Sloveniji ali v Jugoslaviji. Božič je ednini katoliški praznik, ki ga katoliki obeležujejo s postavitvijo jaslic. Druge cerkvene praznike ne zaznamujejo kake postavitve obeležij po domovih. Postavitev božičnega drevesa in jaslic pa je prastari običaj in ga negujejo, zlasti na podeželju, še danes. Priprave na postavitev božičnega drevesa in jaslic, so v naši družini, potekale že kak teden pred božičem. V bližnjem gozdu smo piskali in posekali primerno smreko, nabrali »kosmovec«, mah, ter ga odnesli domov. Od snega smo ga odtalili v hlevu. Okraske za smreko je v večini pripravljala mama in dekleta. Tako so pekle »kekse«, piškote, raznih oblik, ribe, lune, src in drugih oblik. Pečene smo na »cvirnu«, sukancu, obešali na drevesa. Za okras so na drevo obesili pozlačene storže od smreke in posrebrene plodove orehov. V »stanjol« so zavijali tudi koščke krompirja ali jabolk. Ko so letala, ob koncem vojne bombardira Maribor, so odmetavala šope, kot rezance narezan »stanijol« papir, s čimer so motili navigacijo letal, to smo otroci pobirali in z njimi krasili božična drevesca. Za postavitev jaslic je poskrbel oče. Hlevček z detetom v jaslih, je bil iz kartona. Figurice pa je oče, ki je bil »tauzenkunstler«, izrezal iz brezove gobe, ki rastla na odmrlih drevesih breze. Ker ima goba belo »meso«, se pravi notranjost, je bila primerna za izdelavo belih ovčk, ki so se pasle okoli hlevčka, kjer sta ob otroku stala Marija in Jožef. Izdelal je tudi druge figure, kot so trije kralji, ki so prišli obiskal hlevček z detecem, to so bili trije kralji; Gašper, Miha in Boltežar, Te je ustrezno prebarval in jih postavil ob jaslicah. Ko je je bilo drevesce okrašeno in so bile postavljene jaslice, je družina pristopila k molitvi treh delov rožnega venca. To je bil Veseli, Častitljivi in Žalostni del. Molitev je potekala kot priprava na obisk polnočnice.
Odhod k polnočnici
Že nekaj dni pred odhodom k polnočnici, so malo starejši pripravljali bakle, s katerimi so si svetili na poti k polnočnici. V smrekovem gozdu so poiskali ranjeno smrečje, iz katerega se je celila smola. Nastrgano smolo so doma »skuhali«, topili, in jo nalili v bakle katere so pripravili na kakih 80 cm dolgih palicah. Uh! Kako lep je bil pogled na kolono vernikov z baklami, ki so razsvetljevale zasneženo okolico. Hoja po zmrznjenem snegu je bila »skripajoča«. Moramo pa povedati, da v tistih časih ni bilo posebej toplih oblačil. Redki so imeli plašče, ženske pa »štrekance«. Otroci, ki so bili slabo oblečeni pa so zelo zmrzovali. Ker je bil zanje to bilo lep dogodek, so pozabili na mraz. Obisk polnočnice je naznanjalo zvonjenje, le enega zvona, saj je ostale pobrala nemška oblast za potrebe vojne. Zvon se je oglasil ob enajsti uri, da so bili verniki obveščeni o začetku polnočnice, zlasti tisti, ki so bili od cerkve oddaljeni uro hoda. V tistem času še v Negovi ni bilo elektrike, zato so cerkev razsvetljevale številne prižgane sveče. Cerkev je bila nabito polna, saj je veljalo, kdor je bil pri polnočnici mu ni bilo treba obiskati dopoldanske božične sv. maše. Čeprav je imela Negova v tistem času cerkveni pevski zbor, katerega je vodil organist Matija Mavrič, je ob tem v cerkvi donelo ljudsko petje. Ni treba posebej poudarjati, da je najbolj zadonela Gruberjeva pesem Sveta noč. Mašno slavje so v zvoniku s »klenkanjem« pritrkavanjem, polepšali »klenkarji, pritrkovalci, Tedaj so klenkali: Južek Rojko, vaški kovač Leon Osojnik in Franc Kramberger. Ker je bil v zvoniku le en zvon, je kovač Leon Osojnik v zvoniku postavil jeklene traverze, različnih dolžin, da so ime različne tone in z njimi izvabljali potrebe tone.
Odhod od polnočnice
Obisk polnočnice, je bilo posebno doživetje. Vsak si je želel obiskati svečano sv. mašo, ki je ob »svečavi« bila nekaj posebnega. Ob tem so se ljudje srečavali in pogovarjali. Odhod od polnočnice pa je bil poseben dogodek za mlade, ki so sklepali poznanstva, morda pa kdaj vzklila tudi kaka iskra ljubezni. V hladni noči se je, ob prijemu za roko, kdaj pa kdaj ogrelo tudi kako mladostno srce. Ker je božič zares veliki praznik, je bilo na mizi tudi praznično kosilo. Gospodinja pa je vedno tudi spekla orehovo potico. (L.K.)
