Združilo ju je vojno nasilje in to sedaj traja že osmo desetletje
Čeprav je v Sloveniji kar veliko parov, ki dočakajo in proslavijo zlato (50 let), smaragdno (55), Diamantno (60), jekleno (65) poroko, a vseeno so redki tisti pari, ki dočakajo 70 let zakona in zato obeležijo platinasto poroko. In prav to se je pred dnevi pripetilo Ivanki (Belokranjki, rojeni v okolici Metlike) in Janezu Sedeju (Primorcu, rojenemu v okolici Cerknega), ki sta na skrajnjem severovzhodu države, v Apaški dolini ob reki Muri, obeležila častitljivo in impresivno 70. obletnico poroke. Brez kakšnega posebnega pompa, sta v krogu domačih, prijateljev in sosedov, ob obiskih in čestitkah župana občine Apače dr. Andreja Steyerja, ter delegacij Vaškega odbora Žepovci, ter različnih organizacij in društev, v katerih sta več desetletij (bila) aktivna, sta 70 let skupnega zakonskega življenja – platinasto poroko Ivanka in Janez Sedej praznovala na svojem domu iz Žepovcev v Apaški dolini, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Šentilj in nedaleč od pomurske Amazonke, reke Mure. Kar nekaj obiskovalcev se je v minulih dneh obrnilo na njunem domu, nedaleč od območja, kjer si roke podajata Apaška dolina in Slovenske gorice, želje vseh so bile identične: čim več zdravja in osebnih užitkov do naslednjih jubilejev (železne – 75 let in hrastove – 80 poroke), ter trimestnega življenjskega jubileja obeh. Ob tokratnem obisku, ko je slavljenki Ivanki moral čestitati tudi 90. življenjski jubilej, je župan občine Apače, dr. Andrej Steyer, platinastoporočencema izročil svečano listino Občine Apače.
Ivanko in Janeza je v življenju, ki izhajata iz drugih delov Slovenije, in sta se spoznala v tretjem, dejansko združila posebnost – vojno nasilje, katerega žrtvi sta bili v otroštvu. Ivanka se je rodila leta 1936 v Radovici pri Metliki, Janez pa je rojen leto prej na Cerkljanskem, ki je po prvi svetovni vojni pripadal Italiji. Ivanka in Janez sta med drugo svetovno vojno doživela veliko hudega. Že leta 1942 je italijanski okupator Ivankinega očeta odpeljal v taborišče na Rab, odkoder se ni vrnil. Janezov oče pa je kot partizan končal v zloglasnem taborišču Dachau. Od treh bratov, ki so bili v partizanih je najmlajši padel aprila 1945. Njegovo rojstno vas pa so Nemci novembra 1943 požgali. Ker je Janez bil brez mame, umrla je 1940, je po požigu domače hiše pa vse do konca vojne bil pastir v Davči. Tako kot mnogi, ki so ostali brez domov, sta oba po vojni kot kolonista preselila v Apaško dolino. Ivanka je prišla z družino, Janez s sestro, leta 1946. Med njima je že zgodaj preskočila iskra ljubezni, saj sta se spoznala, ko sta obiskovala nižjo gimnazijo v Apačah. Po končani gimnaziji je Janez odšel v Vojaško sanitetno šolo, ki jo je uspešno končal v Ljubljani, ter postal „sanitarec“. Najprej se je zaposlil v Bileći v Bosni in Hercegovini v JLA je delal tudi po drugih mesti Hercegovine in še kje po SFRJ. Janez Sedej s je upokojil kot podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade, leta 1995, ko je napolnil 60 let starosti.
Poročila sta se 26. januarja leta 1956 v Apačah, kjer ju je poročil takratni matičar Martin Burjan, pred cerkveni oltar pa iz znanih razlogov nista stopila. Janez je delal v vojski, Ivanka pa občasno, saj je večinoma Družina Sedej je doživljala dobre in slabe strani vojaške službe. Kot sta nam povedala, sta najlepša leta z družino preživela v Splitu. Imata sinova Darka in Bojana, tri vnukinje in vnuka. Mlajši sin Bojan je z družino, ženo Silvo in hčerkama Katarino, Kristino in Karolino, ter vnukoma (slavljenčevimi pravnuki), Dantejem in Leonom, ostal v Splitu. Darko pa z ženo Jasno in sinom Alešem živi v Sloveniji (Kranj). Srečna sta, da lahko jesen življenja preživljata v njima ljubljeni domovini Sloveniji, kot sta dejal v lepi vasi Žepovci, katero nista želela zamenjati za Split, kjer sta imela komfortno opremljeno stanovanje. Dom jima je sedaj, ko sta v pokoju, hiša pokojnega Ivankinega brata Martina, ki je obkrožena z dobrimi sosedi in prijaznimi sovaščani. Tukaj sta njuna otroka, od drugega do štirinajstega leta preživljali večji del počitnic pri babici in dediju. Sedaj so jima najlepši trenutki, ko se na njunem sedanjem domu zbere vsa družina, kar je sicer nekoliko težje, s se vseeno zgodi. Zakonca Sedej sta kljub letom ohranila dobro voljo. Kot pravita je lahko vsak del življenja lep in bogat, vsak nov dan pa nepozaben. Omeniti tudi kaže, da sta kljub dejstvu, da sta veliko let živela v »tujini«, ohranila čisto slovenščino.
Ob vrnitvi nazaj v Slovenijo in Apaško dolino, sta se vključila v organizacijo Rdečega križa, v Združenje borcev za vrednote NOB, ter v Društvo upokojencev Apače, kjer sta bila v preteklih letih izjemno aktivna. Tudi najboljša plesalca sta dolgo časa bila. Janez Sedej, ko je bil star 87 let je napisal in predstavil tudi knjigo spominov, z naslovom Otrok in vojna. V slednji smo med drugim izvedeli, da je avtor knjižice Janez Sedej, rojen 16. 5. 1935 na Cerkljanskem Vrhu v današnji občini Cerkno, deček s šestimi imeni: Ivan, Janez, Janko, Pastir, Džovani in Johan.
Fotografije: V.M., L.K., O.B. in Občina Apače,