Po osnovni šoli v Vipavi, Klasični gimnaziji v Ljubljani, je študirala na Dunaju in v Ljubljani, kjer je tudi doktorirala
Ob nedavnem mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti, se je nekoliko več govorilo tudi o Ani Kansky Mayer (20. junij 1895 – 3. november 1962), ki je 15. julija 1920 postala prva doktorica znanosti v Ljubljani in tudi v Sloveniji. Ob tem je Ana Mayer bila tudi 72. doktorica na svetu. Doktorirala je s področja kemije, kasneje pa postala uspešna podjetnica. Z možem sodita med pionirje kemijske in farmacevtske industrije na Slovenskem. Ana Mayer se je rodila 20. junija 1895 v Ložah pri Vipavi, očetu, ki je podedoval grad Lože, v katerem je družina tudi živela. Obiskovala je osnovno šolo v Vipavi, kasneje mestni dekliški licej v Ljubljani, nato pa šolanje nadaljevala na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je bila ena od deklet prve generacije, ki je smela obiskovati gimnazijo. Bila je izredno bistra in nadarjena še posebej za matematiko, njena želja pa je bil študij kemije na Dunaju. Leta 1914 je tako Ana Mayer postala redna slušateljica na Filozofski fakulteti dunajske univerze. Njen glavni predmet je bil kemija, ki je takrat veljala za napredno znanost, ki se zelo hitro razvija.
Marija Milenkovič je v knjigi Pozabljena polovica zapisala, da je bila Ana Mayer dobra študentka in družabno dekle ter za svoj čas nekaj posebnega. „Za razliko od ostalih deklet, ki so si lase spletale v kite in jih nosile ovite okoli glave, si je sama že kot študentka ostrigla lase. Na Dunaju se je seznanila tudi z istrskim poslancem v dunajskem parlamentu, ki je njej in prijateljici Klavdiji Gabrijelčič omogočil prost vstop v parlament, tako sta bili med drugim prisotni tudi pri sprejemu Majniške deklaracije.“ Leta 1918 je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študentje slovanskih narodnosti zapustiti univerzo, zato je morala študij na Dunaju prekiniti. Novembra 1918 se je tako odpeljala v Ljubljano, naslednje leto pa študij nadaljevala na novoustanovljeni ljubljanski univerzi pri profesorju Maksu Samcu, prvemu profesorju kemije na ljubljanski univerzi.
Ana Mayer je doktorsko disertacijo z naslovom O učinkovanju formalina na škrob zaključila v razmeroma kratkem času ter tako postala prva doktorica znanosti ljubljanske univerze in po nekaterih podatkih 72. ženska na svetu z doktorskim nazivom. V svoji doktorski disertaciji se je Ana Mayer osredotočila na takrat nasprotujoče si izsledke o vplivu formalina na škrob, ki so jih v tistem obdobju objavili predvsem švicarski in nemški raziskovalci. Leta 1921 se je Ana poročila z Evgenom Kanskim, po izobrazbi kemikom, s katerim sta imela tri otroke. Z denarjem družine, moževe matere in dote Ane Mayer sta leta 1922 ustanovila podjetje Dr. A. Kansky v Podgradu pri Zalogu, ki je postalo sinonim za kakovostne kemijske preparate. To je bila prva jugoslovanska tovarna za proizvodnjo žveplenega etra in etra za narkozo in sorodnih izdelkov. Zakonca sta bila med pionirji kemične industrije na Slovenskem med obema vojnama. Že v tistem času sta se zavedala pomembnosti varstva okolja in izdelal postopek za izločevanje žvepla iz dimnih plinov. Nemške oblasti so leta 1941 tovarno zasegle, kasneje pa je bila nacionalizirana in je delovala pod imenom Tovarna kemičnih izdelkov Arbo. Pred upokojitvijo je Mayer-Kasnkyjeva poučevala kemijo na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.
Kot je na spletni okrogli mizi, ki sta jo v letu 2020 pripravili Filozofska fakulteta in Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, dejal dr. Franc Perdih s fakultete za kemijo, je Ana Mayer „primer moderne ženske, ki ji je uspelo povezati dva nasprotna si svetova, uspešno kariero in družinsko življenje.“ Sicer pa je družina živela v Ljubljani na Krekovem trgu, kjer si je v pritličnih prostorih uredila pisarno in laboratorij, v kletnih pa trgovino s kemikalijami in inventarjem, ki so ga potrebovali v kemijskih in medicinskih laboratorijih. Ob večerih sta zakonca zahajala v kavarno Zvezda, kjer so se zbirali liberalno usmerjeni predvojni intelektualci, doma pa sta pogosto gostila umetnike, kot so bili Jože Plečnik, Rihard Jakopič in Božidar Jakac. Ana je pred smrtjo leta 1962 veliko časa preživela v počitniški hišici, ki sta si jo z možem postavila blizu tovarne v Podgradu. Evgen je umrl šele petnajst let za ženo, leta 1977, ko je imel že devetdeset let, a predaval in raziskoval že dolgo časa ni več, saj se je moral s profesorskega mesta na Univerzi v Ljubljani umakniti že jeseni leta 1945, ko so ga pri oseminpetdesetih prisilno upokojili… (Pripravil: F.K.)
