Dvajsetletnici z Goričkega, ki je vse življenje odvisna od drugih, tudi s pomočjo Krambergerjevega sklada z vgradnjo notranjega dvigala olajšali življenje
Pred dnevi je tudi 20-letno dekle Adrijana Bedek iz Bodoncev, lepe vasi na Goričkem, skupaj s svojima staršema lažje zadihala. S pomočjo širše skupnosti, zlasti občine Puconci, ki je že novembra lani, skupaj z Zvezo kulturnih in turističnih društev občine Puconci, pripravila tradicionalni 14. dobrodelni koncert, za zbiranje potrebnih sredstev za nakup notranjega dvigala, po katerem se Adrijana lahko zapeljala gor in dol. Seveda ste družini Bedek v veliki meri pomagali tudi bralci Slovenskih novic, ki ste sredstva prispevali preko Krambergerjevega sklada. Enako kot Adrijana, se pridobitve veselita tudi mama Manuela in oče Vendel, saj je prišel dan, ko jima več ni potrebno po stopnicah, gor in dol vlačiti odraslo dekle. Nekoč, ko je še bila manjša je šlo lažje, sedaj pa so bile težave, zlasti ko jo je morala, iz garaže v pritličju, spraviti v zgornji stanovanjski del hiše, mama sama. Kakorkoli že, po zbiranju sredstev od lanskega novembra, se je akcija natanko po letu dni, čemur je nekoliko botrovala tudi epidemija, končala. Dobavitelj dvigala iz Italije je bilo podjetje Simbilift iz Maribora, zaradi prilagojenih mer pa je tudi dobava trajala dalj časa, a sedaj je vse na mestu.
Kot so nas obvestili zadovoljni Bedekovi, je vgradnja notranjega dvigala v stanovanjski hiši zaključena, družini pa to omogoča lažje premagovanje vsakodnevnih ovir. Kot je znano Adrijana je težje gibalno ovirana in priklenjena na invalidski voziček, ima težjo motnjo v duševnem razvoju in minimalni ostanek vida. Zveza društev je tako z lansko dobrodelno akcijo Pesem za svetli trenutek zbirala finančna sredstva in jih namenila za vgradnjo notranjega dvigala v hiši Bedekovih. Dvigalo je sedaj že v uporabi. Staršema je z njim tudi olajšan vsakodnevni napor, Adrijana pa ima popotnico za boljše življenje. V omenjeni lanskoletni akciji je bilo zbranih 9190 evrov, dvigalo pa je stalo 13.500 evrov. Preostali del zneska (3.500 €) smo prispevali iz Krambergerjevega sklada, nekaj pa so dodali tudi iz družinskega proračuna.
Žal je na tem svetu veliko ljudi, ki jim boginja sreče Fortuna ni bila naklonjena, bodisi da nas vse življenje spremlja beda in revščina, ali pa so, kar je še huje, takšni ali drugačni invalidi in hendikepirani za vse življenje. Težko je enim in drugim, tako revežem kot invalidom, kar najbolje občuti uboga Adrijana, ki je 5. maja letos napolnila dve desetletji življenja, saj ji je usoda dobesedno obrnila hrbet. Poleg, da je motorično-gibalno čisto spodaj in je vseskozi priklenjena na invalidski voziček, ima motnje v duševnem razvoju, zelo slabo je z vidom, saj praktično nič ne vidi, težave so tudi z ravnotežjem… Kljub vsemu dekle, ki ga še pri dvajsetih peljejo v osnovno šolo s prilagojenim programom (OŠ IV Murska Sobota), vajeno vseh svojih hib, ni obupalo. Enako tudi njena starša mama Manuela in oče Vendel, ki dekletu vse od njenega rojstva stojita ob strani in nudita vse najustreznejše pogoje za razvoj. Ker pa dekle raste ter jo je vse težje prenašati so se pri Bedekovih, s pomočjo dobrih ljudi morali odločiti za gradnjo notranjega dvigalo, ki bo sedaj vsaj malenkost olajšalo življenje ne le dekletu, temveč tudi njenima najbližjima, še zlasti krhki, a žilavi mami Manueli, katera jo ob odsotnosti očeta, največ prenaša tudi po stopnicah navzgor, in ji kot osebna asistentka 24 ur dnevno mora nuditi vse potrebno. Zato je celi družini prav oljašanje omenjeno osebno dvigalo, ki bi pomagalo dekle prenašati iz garaže v pritličju do prve etaže, kjer je njena soba in vsi prostori, kjer se dekle večinoma zadržuje. „Zelo smo hvaležni vsem, ki so nam pomagali, ki so s svojimi darovi Adrijani dali popotnico za boljše in kvalitetnejše življenje ter meni in možu olajšali vsakodnevni napor. Še zlasti hvala bralcem Slovenskih novic, ki so zbrali lep znesek, saj dejansko nismo pričakovali toliko, kajti tovrstnih potreb po državi je veliko“, nam je razložila mama Manuela.
Edinka Adrijana se je sicer Manueli in Vendelu Bedek, rodila 5.5.2000 v murskosoboški bolnišnici v Rakičanu, kjer so že takoj ugotovili, da je nekaj narobe. Po rojstvu je poldrugi mesec, zaradi cerebralne paralize, ostala v soboški bolnišnici, nato pa še mesec dni v UKC Ljubljana, kjer se je potrdila ugotovitev iz Murske Sobote. „Dali so nam ustrezna zdravila in smo lahko šli domov, nato pa vsak mesec na kontrolo v Ljubljano. Pozneje je kontrola bila vsake tri mesece, v zadnjih letih pa na šest mesecev. S tem sva se morala sprijazniti in še vedno je Adrijana naš sonček, ki ga nič na svetu ne more zamenjati. Vsak dan jo vozim v šoli, kjer se dobro razume s prijatelji, saj je veliko takšnih otrok. Sprva je zelo dobro, a kakšnih treh urah, ko izgubi koncentracijo je z njo bistveno težje. Najtežje pa jo je prenašati od avtomobila do kuhinje in njene sobe, ki se nahajata na nadstropju, saj jo ne moremo pustiti spodaj v garaži“, nam je razlagala mama Manuela, ki je mimogrede vse življenje „zaposlena“ s svojo edinko, kajti prej je bila družinski pomočnik, sedaj pa je osebna asistentka.
Manuela sicer izvira iz bližnjih Vadarcev, njen mož Vendel pa iz Dolencev v bližini madžarske meje. Mlada sta se spoznala in ljubezen je prinesla majhno Adrijano. Pred sedmimi leti sta si kupila hišo v izgradnji, za katero sta seveda morala najeti tudi posojilo, s svojo pridnostjo in pomočjo prijateljev sta notranjost uredila toliko, da lahko vsi trije živijo v njej. Sedaj pa je potrebno še veliko postoriti v „pritličju“ oz. garaži, ter seveda od zunaj in po okolici. Zraven pa je bilo najbolj nujno dvigalo za dekle. Dobro je v celotni zadevi, da je Venedel priden gradbinec in da ima veliko prijateljev, ki so mu pri urejanju najnujnejšega pomagali. Sicer pa sam veliko dela, tudi 12 ur dnevno v sosednji Avstriji, tudi v času koronavirusa, in verjame, da bodo lahko dokončali hišo, a sedaj se najbolj veseli, da je svojima najbolj ljubljenima, ženi Manueli in edinki Adrijani zagotovil nekoliko lažje življenje, ko so vgradili dvigalo.
