Društvo podeželskih žena Gornja Radgona prikazala žetev ajde
„Po koroškem po kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Moje dekle jo žanje jo roka boli, jo roka boli, prav zares. Tri dni jo je žela, tri snope ima, tri snope ima, tri snope ima…“, poje slovenska narodna pesem. Bili so časi, ko je vsak, ki je imel vsaj malo zemlje za obdelavo, sejal tudi ajdo. Sejali so jo po žetvi žit: ovsa, ječmena, pšenice, rži in prosa. Posejane ajde so bili veseli čebelarji, saj so imele čebele medeno pašo, s katero so si ustvarjale zaloge medu za prezimovanje. Ajda je bila v preteklosti tudi veliko zastopana v prehrani prebivalstva, kar se k sreči spet vrača. Iz nje so mlinarji že nekoč mleli ajdovo moko, gospodinje in kuharice, pa so iz nje znale pripraviti različne jedi, kot so: ajdov kruh, zlevanke, in posebno ajdovi žganci, h katerim so pridale juho prežganko, po domače si ji rekli „prenana žüpa“, še največkrat pa jih zabelile z zaseko, kateri je bila, če je bila pri hiši krava, prilita smetana. Žgance so zalili tudi z mlekom. Moški pa so si naje nalili vino, po navadi samorodno šmarnico. V času, ko so pri vsaki podeželski hiši imeli prašiče, posledično pa vsaj enkrat letno, po navadi pozimi, tudi koline, je bila najbolj iskana ajdova kaša, katero so uporabljali za koline. Nadev za kašne koline je, s pomočjo gospodinj pripravil mesar, ki je polnil kašno maso z »gevürcami ali »zmahalami«, s številnimi začimbami, v očiščena čreva. To so bile tedaj najboljše kašne klobase…
Pred tem je seveda bila potrebna setev, pridelava in seveda spravilo dozorele ajde. O tem smo se pogovarjali s kmetijsko svetovalko pri Kmetijski svetovalni službi Gornja Radgona Metko Marinič, ki je med drugim, med praktičnim prikazom, povedala: „V organizaciji Društva podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona se je v prejšnjih letih zvrstilo veliko prireditev in dogodkov. V letošnjem letu so jih članice morale prilagoditi covid razmeram. Ker letos ni bilo moč izvesti že tradicionalnega Dneva žetve v Spodnji Ščavnici, srpi in roke pridnih članic pa so bili nemirni, so v času, ko je bilo to mogoče, izvedle prikaz žetve ajde. Ideja se je porodila ustanovni članici društva Miri Hamler iz Ptujske ceste, ko je na bližnji njivi gledala kako zori ajda. Poklicala je predsednico društva Vesno Bratuša in še nekaj članic, ki so z veseljem sprejele njeno idejo in se udeležile dogodka. Tudi lastnika njive posejane z ajdo, Cvetka in Peter Hamler iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni, sta z veseljem sprejela njihovo pobudo. Zbrale so se tiste, ki so običajno s srpi žele pšenico“.
In med njimi je seveda bila Marija Tanacek, ki šteje 80 let, ima pa veliko priznaj in pokalov iz 30-letne udeležbe na tekmovanjih v žetvi s srpom, in Mira Hamler, ki sta izvedli prikaz kako požanješ, zvežeš in postaviš snop. Hitro so se priključile še ostale mlajše članice: Simona Elbl, Vesna Bratuša, Cvetka Hamler in Metka Marinič. In priznati moramo, da jim je vsem dobro šlo od rok. Po napornem delu je sledila še dobra malica, kjer niso manjkali ajdovi žganici z gobovo juho, domačim kruhom in seveda z orehovo in makovo potico kar je pripravila gostiteljica Mira Hamler. Kot je povedala predsednica DPŽ Vesna Bratuša, bi se prikaza žetve in pospravila ajde udeležilo veliko njihovih članic, a je pač pandemija naredila svoje. Ker so upoštevale vse priporočene ukrepe NIJZ povezane s koronavirusom, so žetev ajde in postavljanje snopov fotografirale, slike pa bomo pokazale tudi drugim članicam, saj se jih je na njivi lahko zbralo le šest. Za predstavnico mlajše generacije so izbrale Simono, ki sta jo spretnejši, starejši žanjici Mira in Micika hitro naučili tega opravila.
„Hvaležne smo Miciki Tanacek, ki pa je naša najbolj znana žanjica, brez katere si ne znamo zamisliti naše žetve zlatega klasja, in Miri Hamler, ki je bila tudi ustanovna članica DPŽ Gornja Radgona in v društvu sodeluje že 45 let, seveda tudi Cvetki Hamler, ki je manjši del njive, na kateri so poleti posejali ajdo in je dozorela konec oktobra, odstopila nam. Na dan žetve smo si žanjice nadele tradicionalna žetvena oblačila: krilo, predpasnik, bluzo in si na glavo zavezale ruto, vzele vsaka svoj srp in z malico v cekarju smo se skupaj sprehodile do njive v Orehovcih. Tam je Mira najprej nabrusila srpe, nato pa so se lotile žetve ajde“, je razlagala predsednica Vesna Bratuša, ki je razložila, kako se dela na ajdovem polju: „Žetev ajde je podobna kot pri pšenici, snopi pa se delajo drugače. Pri ajdi se namreč stebla prime spodaj, se jih zasuka okoli snopa in zavije, da drži skupaj. Zgornji del pa se prime skupaj in vrh spodviha, da najboljšega dela ne more pojesti srnjad. Da snop stoji lepo pokonci, pa ga spodaj s srpom malo razpreš. Snope so včasih sušili na njivah, vsak dan pa so kmetice preverjale, ali so kapice že dovolj suhe in lahko snope odnesejo domov in oluščijo ajdo.“
Bratuševa je tudi, dodala, da je na tem območju ajda bila že pozabljena kultura, a se očitno vrača na polja: „Zadnja leta vidim vse več belih cvetočih polj okoli Gornje Radgone, ajda pa se vrača tudi na naše jedilnike, zato upam, da letošnja žetev ni bila edina, in da jih bo v bodoče še več,“ še pove predsednica Vesna.
DPŽ Gornja Radgona pripravilo zanimiv prikaz žetve ajde s srpom (Foto: Ludvik Kramberger)