Komedijanti iz Velike Nedelje znova napolnili dvorano v Gornji Radgoni in navdušili prisotne
Ker se je pandemija „umaknila“ se vse bolj polnijo kulturne dvorane in drugi prireditveni prostori, in očitno je, da ljudje po skoraj dveh letih pogrešajo sprostitev in zabavo, kar se je prvi vikend v marcu potrdilo tudi mestecu na reki Muri, Gornji Radgoni. Ob bližajočem se prazniku žensk – 8. marcu, je namreč Zavod za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur Gornja Radgona, poskrbel za zanimiv dogodek, ki je pričakovnao pritegnil veliko pozornost ne le žensk in deklet, temveč tudi mnogih moških. V mesto penine in sejmov Gornjo Radgono se so namreč vrili stari znanci ljubiteljev komedij, KD Simon Gregorčič iz Velike Nedelje. S komedijo Pojoča babica so v Domu kulture Gornja Radgona ponovno zabavali in še enkrat navdušili domače občinstvo. Mnogi so se zvijali od smeha, za kar so po skoraj sto minutah, z zaslužnim dolgotrajnim aplavzom zahvalili preleškim komedijantom.
Komedija Pojoča babica sicer govori o prleški Juliki, ki na stara leta pride začasno živet v mesto (Maribor, op.p.). Julika sicer nima posluha, vendar zelo rada poje. Prijatelji ji pravijo kar pojoča babica. Njeno »falš« petje prinaša veliko smeha in zabave, sicer pa je Jula zelo odločna in samostojna. Trdo življenje jo je izbrusilo in zna se postaviti zase. Če je potrebno, si pa resnico prikroji malo po svoje. Sicer pa pomaga vsakemu, za katerega se ji zdi, da je njene pomoči potreben. Obisk njenih prijateljev iz Prlekije, skupno življenje s hčerkino družino ter obiski sosedov in prijateljev so zelo zanimivi in zabavni. Še posebej zanimivi so spomini na njeno mladost, s čem je predvsem „svetovala“ vnukinji. Njene zgodbe so predvsem zabavne, nekatere pa so tudi zelo čustvene in v srce segajoče. V komediji Pojoča babica so se obiskovalci gotovo od srca nasmejali, ob Julinih spominih pa se jim je utrnila tudi kakšna solza… In če drži, da je smeh zdravilo, potem je v radgonskem kulturnem hramu, na prvi marčevski vikend, za vsakogar bilo zdravila v izobilju.
Za to pa so poskrbeli: Danica Cvetko (Jula), Janja Cvetko (Marica), Aleksandra Dominko, Andrej Vaupotič (Franci), Tonček Žumbar, Anja Cvetko (Julija), Katja Stanič, Tina Žumbar (Nika), Mateja Gašparič, Tonček Lah (Gustek), Bojan Stanič (Hans), Vlado Meško (Miha), Tomi Cvetko, Brigita Majcen (Štefka), Alenka Kondrič (Katika), Anica Kosajnč, ter ekipa, inspicient: Franček Gašparič, svetlobni efekti: Sandi Masten in Vid Šoštarič, mikrofoni: Avgust Majcen, Branko Žnidarič in Tomaž Mlakar, kulise: Marjan Mušič, Marjan Petek, Ivan Bezjak in Hinko Šoštarič, režiser: Anton Žumbar. Slišnost je bila odlična, saj so igralci uporabljali profesionalne naglavne mikrofone, ob tem so govorili v spevnem prleškem narečju, kar je igri dalo še poseben šarm in milino. K srčnosti predstave pa je poleg omenjenih akterjev, veliko prispevala tudi lepo urejena scena.
Kulturno društvo Simon Gregorčič Velika Nedelja sicer deluje že 129 let, saj je bilo ustanovljeno 4. marca, davnega leta 1893, kot Katoliško slovensko bralno društvo „Mir“ Velika Nedelja. V okviru društva so 28.10.1928 ustanovili Dramatični odsek, ki je vse od ustanovitve do danes nosilec aktivnosti celotnega društva. Letos torej beležijo 129 letnico društva in 94 let dramske sekcije. Od leta 1997 se intenzivno ukvarjajo z velikimi gledališkimi projekti na prostem, kamor so postavili že 27 gledaliških predstav, ki so v tem času doživele že več kot 310 ponovitev in jih je videlo več kot 120.000 gledalcev. Poleg predstav na prostem, od leta 2016 pripravljajo tudi predstave na odru. V društvu so, poleg dramske sekcije, trenutno aktivne še tri, in sicer: Tamburaška skupina Pika Poka, Ljudski pevci in godci ter Ženska vokalna skupina Tise.
Gledališče je mimogrede v zgodovini človeštva imelo pomembno vlogo. Po vrednosti gle dališča so merili narodi svojo življenjsko moč in svojo kulturno stopnjo, bogastvo svoje lepote in odporno sliko svoje zavesti. Gledališče je bilo in bo ostalo zrcalo ter merilo narodne kulturne moči…
