Kljub mrazu tradicionalni kres v Gornji Radgoni pritegnil veliko obiskovalcev, ki so med drugim slišali, da „se sindikati in delavci ne bodo vdali“
Podobno kot že več desetletij, razen v času epidemije covida, na predvečer praznika dela v mestu penine in sejmov Gornji Radgoni, niti letos ni izostalo tradicionalno kresovanje z baklado, ki sodi med največja v regiji in širše. Tokrat se je vse skupaj odvijalo v četrtek, 30. aprila 2026, zvečer na Turistično – športnem centru (TŠC) Trate. V organizaciji Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekaterih soorganizatorjev, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Komunala Radgona, KD Pihalni orkester…, se je vse skupaj začelo ob 20,30 uri na ploščadi pri vodometu v mestnem parku, kjer je dobra stotnija otrok, s starši ali drugimi spremljevalci, štartali s prižganimi baklami, s katerimi so pozneje prižgali kres.
V spremstvu godbenikov in gasilcev so malčki s prižganimi baklami odkorakali nekaj sto metrov proti reki Muri, kjer so zažgali veličastni kres, in kjer so za dobro vzdušje, zraven kulinarične ponudbe, poskrbeli znani glasbeniki. Letos so to bili odlični „domačini“ iz Recesije banda (Tjaša Lesjak – vokal, David Novak – klaviature, bas kitara, vokal, Jernej Brunčič – bas kitara, klavirska harmonika, bariton, vokal, Jure Jakič – kitara, vokal, in Jaka Žunič – bobni, ki je Radgončane in njihove goste iz Pomurja, Slovenskih goric in drugih delov Slovenije, ter seveda iz sosednje Avstrije, zabavali dolgo v dokaj mrzlo noč. Že pred uradnim začetkom programa, ki ga je odlično povezovala domačinka Nika Škof, sta vse prisotne na dogodku pozdravila radgonska županja Urška Mauko Tuš, ki je poudarila, da se je potrebno vseskozi boriti proti revščini in za boljše življenje vseh delavcev in državljanov sploh, ter slavnostna govornica Tina Skubic, predsednico Sindikata delavcev trgovine Slovenije, kjer je vmes bilo slišati tudi misel Nelsona Mandela: „Tako kot suženjstvo in apartheid, tudi revščina ni naraven pojav. Je posledica človeških dejanj in je lahko s pomočjo človeških dejanj tudi presežena in izkoreninjena“. Enako ne gre prezreti slišano, da se „sindikati in delavci ne bodo vdali pred ‘grožnjami’ z desne, že pred formiranjem nove vlade.“
Slavnostna govornica se je spomnila Chicaga izpred natnko 140 let, a tudi zgodbe, ki se je pisala s slovensko krvjo. 24. aprila 1920 so na Zaloški cesti v Ljubljani, ko so „orožniki Kraljevine SHS s streli v množico zadušili splošno stavko železničarjev. Epilog je bil grozljiv: 13 mrtvih delavcev, več kot 60 ranjenih, med njimi ženske in celo otrok. Med žrtvami je bila tudi komaj petletna Ljudmila Erbežnik. Njena smrt ostaja najbolj boleč simbol te tragedije – opomin, da krogle niso izbirale in da je oblast takrat streljala v lastno ljudstvo, v očete in otroke, ki so zahtevali le kruh in osemurni delavnik. Ti ljudje so umrli pod streli samo zato, ker so zahtevali človeka dostojno življenje in kruh za svoje otroka. Takratni delavski tisk je v globoki žalosti zapisal besede, ki še danes odmevajo: Kri slovenskega delavca je tekla v potokih po ljubljanskih tleh. Ne za tujo zemljo, ne za tuje gospodarje, ampak pod streli domačih orožnikov, ker je delavec hotel živeti kot človek.“ Svoj daljši govor, po aktualnih dogajanjih, je Skubičeva končala z besedami: Naj živijo vsi delavci in delavke! Naj živi Gornja Radgona! Naj živi 1. maj – živela solidarnost in pravičnost!
Omeniti tudi kaže, da je bil vstop na prireditveni prostor, kjer se je „obrnilo“ več kot dva tisoč ljudi, prost! Seveda pa ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot…, in še ene prvomajska radgonska prireditev bo mnogim ostala v lepem spominu. In čeprav je rajanje trajalo vse tja do zgodnjih jutranjih ur na praznični petek, ko so mnoge Radgončane in prebivalce okoliških krajev in občin (Apače, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici, Kapela, Negova, Ščavnica…) prebudile godbe na pihala (Godbe Gornja Radgona, Apače in Sveti Jurij ob Ščavnici) s tradicionalnimi prazničnimi budnicami, je že pred poldnevom vse bilo lepo pospravljeno. Delavci Komunale Radgona so poskrbeli, da niso bili redki sprehajalci, ki so dodatno pohvalili organizatorje celotnega dogodka.
Dodajamo še nekaj lepih misli voditeljice Nike o kresu in 1. maju:
Dragi zbrani, lepo pozdravljeni – danes bomo znova kresovali – netenje kresov pred prvim majem je tradicija, ki izvira že iz poganskih časov, takrat so z ognjem preganjali zimo in pozdravljali pomlad, od 19. stoletja naprej pa jih povezujemo z delavskim gibanjem, praznikom dela in bojem za delavske pravice. Kot je v navadi, bomo tudi letos skupaj prižgali kres – zato vas pozivam, da se vsi, ki želite sodelovati v sprevodu bakel in z njimi zanetiti današnji ogenj – odpravite na ploščad v parku, kjer je začetna točka baklade.
Ko se zberemo ob prvomajskem kresu, stojimo pred ognjem zgodovine, upora in upanja. Že v predkrščanskih časih so naši predniki z ognjem preganjali zlo ter pozdravljali prihod pomladi in novega življenja. Kres je bil prostor srečevanja in povezovanja, v 20. stoletju pa se je dokončno uveljavil kot izraz politične zavesti in solidarnosti. Praznik dela izvira iz leta 1886, ko so delavci v Chicagu v krvavih protestih zahtevali osemurni delavnik. Njihove žrtve so postale simbol boja za človeka vredno delo. Delavske pravice – od počitka do varnosti in sindikalnega organiziranja – namreč niso bile nikoli dane, temveč trdo priborjene. Zgodovina delavskega boja je pogosto pisana v moškem spolu, a ženske so bile zanj ključne. Tekstilne delavke, učiteljice, bolničarke in gospodinje so sočasno delale, vzgajale in se borile na čelu stavk. A še danes je delo žensk pogosto slabše vrednoteno, nevidno in neplačano – zlasti gospodinjsko in skrbstveno delo, ki omogočata delovanje družbe, zato se danes spomnimo tudi na vse, ki opravljajo različne oblike neplačanega dela.
Prvomajsko kresovanje je bilo vedno poseben trenutek skupnosti – ko so ljudje z različnih koncev vasi in mest prišli skupaj, peli, govorili o delu in prihodnosti, se povezali. V Sloveniji je ta simbolika ostala živa – kljub spremembam političnih sistemov in gospodarstev. Tudi danes tukaj v Gornji Radgoni slavimo solidarnost. Danes, v času digitalne ekonomije in prekarizacije, se zdi ta zavest razpršena. Namesto osemurnega delavnika imamo pogosto neskončno dosegljivost, namesto skupnosti pa individualizem. Ob tem kresu se torej povežimo in vprašajmo: komu danes gori naš ogenj? V imenu tistih, ki so nam pravice izborili, ne dopustimo, da praznik postane zgolj folklora. Ohranjajmo ga kot živo dediščino – kot dan boja, spomina in upanja. Naj današnji ogenj gori za novo pomlad pravičnosti in dostojanstva.
Filozofija nas uči, da človek skozi delo ne le spreminja sveta, temveč ustvarja samega sebe. Zato boj za delavske pravice ni le vprašanje ur in plačila, temveč vprašanje človekove svobode in dostojanstva. Da nam poda svojo refleksijo na pomen praznika v današnjem času, v času digitalizacije in novih delovnih razmerij, ko je vprašanje pravic aktualnejše kot kadarkoli… Kres že lepo prasketa in nas greje. Dragi zbrani, z moje strani še apel, da obudimo duh solidarnosti v vsakdanu in da naj današnji kres res gori za vse – tudi tiste, ki jih družba ne vidi…
V nadaljevanju objavljamo še celoten nagovor slavnostne govornice Tine Skubic:
Spoštovane Radgončanke in Radgončani! Dober večer vsem ob naši Muri!
Srčno me veseli, da vas vidim v takšnem številu. Danes smo tukaj z razlogom – da skupaj prižgemo ogenj, ki že več kot stoletje simbolizira upanje, upor in delavsko enotnost. V mestu, kot je Gornja Radgona, ima 1. maj posebno moč. Tu zemlja ni lahka, ljudje pa ste srčni. Vaše roke znajo delati, vaša industrija, obrt in kmetijstvo pa so tisti stebri, na katerih stoji naša skupnost.
Nocojšnji kres ni le tradicija, je simbol spomina. Ko gledamo v ta ogenj, se moramo spomniti, da pot do današnjih pravic ni bila posuta z rožami. Začela se je leta 1886 v daljnem Chicagu, ko so delavci prvič složno zahtevali: osem ur dela, osem ur počitka in osem ur za življenje. Ta zahteva ni bila le matematični izračun, bila je zahteva po človeškem dostojanstvu. Bila je odločitev, da delavec ni le orodje v rokah kapitala, ampak človek, ki ima pravico do počitka, do družine in do svojega življenja.
A ta zgodba se je pisala tudi s slovensko krvjo. 24. aprila 1920 so na Zaloški cesti v Ljubljani orožniki Kraljevine SHS s streli v množico zadušili splošno stavko železničarjev. Epilog je bil grozljiv:13 mrtvih delavcev, več kot 60 ranjenih, med njimi ženske in celo otrok. Med žrtvami je bila tudi komaj petletna Ljudmila Erbežnik. Njena smrt ostaja najbolj boleč simbol te tragedije – opomin, da krogle niso izbirale in da je oblast takrat streljala v lastno ljudstvo, v očete in otroke, ki so zahtevali le kruh in osemurni delavnik. Ti ljudje so umrli pod streli samo zato, ker so zahtevali človeka dostojno življenje in kruh za svoje otroka. Takratni delavski tisk je v globoki žalosti zapisal besede, ki še danes odmevajo: »Kri slovenskega delavca je tekla v potokih po ljubljanskih tleh. Ne za tujo zemljo, ne za tuje gospodarje, ampak pod streli domačih orožnikov, ker je delavec hotel živeti kot človek.«
Politični odziv takratne oblasti je bil hladen. Namesto dialoga so uvedli policijsko uro, cenzuro in preganjanje preživelih. Danes na tem mestu stoji spomenik kiparja Borisa Kalina, ki v bronu ohranja spomin na tisti usodni dan in opominja, da nobena pravica – ne bolniška, ne dopust, ne dostojna plača – ni bila podarjena. Tragedija na Zaloški cesti nas uči, da je socialna varnost krhka dobrina, ki zahteva nenehno budnost. Danes, ko se svet dela znova hitro spreminja, naj nam bo pogum teh ljudi navdih. Dolžni smo jim več kot le spomin – dolžni smo jim varovanje pravic, za katere so oni plačali najvišjo ceno. Naj kri, prelita pred več kot stoletjem, ne bo le zgodovinski zapis, temveč vest, ki nam ne pusti upogniti hrbta pred nepravičnostjo.”
Danes marsikdo misli, da so socialne pravice nekaj samoumevnega. A resnica je drugačna. Večina pravic, ki jih danes uživamo, je bila trdo priborjena s strani sindikalnih gibanj. Vse te pravice so nastale v neposrednem nasprotju s prvotno logiko nebrzdanega kapitalizma, ki je v delavcu videl le strošek. Če ne bi bilo organiziranih delavcev, ki so znali stopiti skupaj in reči “ne”, bi danes še vedno delali v nemogočih pogojih. Tudi danes, v času digitalizacije in nenehne dosegljivosti, se moramo vprašati: kje je tistih naših osem ur za življenje? Ko se meja med službo in domom briše, ko so pritiski po večji produktivnosti vse večji, moramo biti še bolj budni. Kar je bilo izborjeno, je treba vsak dan znova ohranjati in braniti pred tistimi, ki bi pravice v imenu večjega dobička radi spet omejili.
V Gornji Radgoni veste, kaj pomeni pošten kruh. In ko govorimo o dostojanstvu, moramo spregovoriti tudi o tistih, ki so gradili to družbo pred nami. O naših upokojencih. Ljudje, ki ste desetletja delali in ustvarjali – danes pa je vse preveč takih, ki komaj preživijo. Pokojnina ne bi smela biti miloščina! Je odloženo plačilo za minulo delo in mora omogočiti dostojno starost. Država, ki ne zna poskrbeti za svoje upokojence, izgublja svojo človečnost.
Spoštovani, prvi maj je praznik enotnosti. Dan, ko pozabimo na razlike in se spomnimo, da nas povezuje več, kot nas ločuje. Znamo stopiti skupaj ob poplavah in nesrečah, danes pa moramo stopiti skupaj za prihodnost naših otrok – da bodo imeli varna delovna mesta in socialno varnost, ki smo jo podedovali. Naj nocoj ne gori samo kres iz drv. Naj v nas gori tudi kres upanja, poguma in ponosa. Bodite ponosni na svoje delo, na svoje korenine in na ljudi, ki znajo držati skupaj. Hvala vam in želim vam lep večer ob kresovanju ter ponosen praznik dela!
Fotografije: Oste Bakal & Franci Klemenčič