Ob Miklavžu so prišli tudi strašni pakreljni „okrašeni“ s strašljivi kostumi in pripomočki
Vsako leto, na predvečer 6. decembra nas obišče prvi od treh dobrih mož, sv. Nikolaj, bolj znani kot Miklavž, ki ga navadno spremljajo parkeljni, a tudi angeli, se še posebej razveselijo vsi otroci, ki so skozi vse leto bili pridni. Ponekod poredne otroke starejši strašijo, češ da bodo hudobci – parkeljni, s strašnimi maskami in žvenketali z verigami, prišli in jih našeškali po ta zadnji. Tega pa tokrat ni bilo v lepi vasi Lutverci na obrobju Apaškega polja, ob cesti Gornja Radgona – Šentilj in ob reki Muri, kjer živi toliko prebivalcev koliko v letu imamo dni, saj tam očitno nimajo porednih otrok. Vaški odbor Lutverci je namreč pripravil Miklavževanje oz. obisk sv. Miklavža in njegovih spremljevalcev, ki so dejansko bili strašljivi. „Problemov ni bilo, saj so vsi otroci od Miklavža in angelčkov prejeli darila. Res je, da so se vsi obračali okrog sebe, da se jim ne bi približal kakšen strašen kampus. Moram povedati, da smo zadovoljni, da se je obdarovanja udeležilo skoraj 70 naših najmlajših, zraven pa je bilo tudi veliko odraslih in vsi so bili zadovoljni,“ nam je po prijetnem večeru povedala predsednica Vaškega odbora Lutverci, Doris Sterniša, ki je že napovedala, da bodo med drugimi prireditvami tudi prihodnje leto organizirali obisk Miklavža in parkljev. In najbrž bo tudi takrat zraven njen oče Jože Sterniša, ki je tokrat poskrbel za odličen pasulj.
Sicer pa, mesec december, ki mu mnogi pravijo tudi mesec obdarovanj, je za otroke gotovo najbolj vesel in priljubljen mesec. Je poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril. Najprej pride sv. Miklavž, pred koncem leta pa še božiček in dedek mraz. Torej, Miklavž je eden od treh decembrskih »dobrih mož«, in ker je leto naokrog, je prvi dobri mož, ki goduje v decembru, Sv. Miklavž, ki prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibo. Za pridnost in obdarovanje skrbijo še angelčki, za porednost in kaznovanje pa njegovi spremljevalci parklji… Poleg, da otroke obdari jih Miklavž vzame v naročje, poboža in se z njimi fotografira, kar je za mnoge malčke nepozabno doživetje. Posamezni otročki se sprva malce bojijo Miklavževe brade, drugi z korajžno pokramljajo, ter mu tudi kakšno pesmico zapojejo, v slovo pa obljubijo, da se prihodnje leto spet dobijo. Še prej, da bodo vmes zelo pridni, se dobro učili in starše ubogali…
Kdo je sveti Nikolaj – Miklavž?
Legenda o sv. Nikolaju pripoveduje, da je trem hčeram siromaka ponoči vrgel skozi okno tri kepe zlata za doto in jih tako rešil. Bil je zaščitnik mornarjev, čolnarjev in ribičev – zato je denimo tudi ljubljanski patron – saj je bila Ljubljana pristaniško in ribiško mesto. Morda prav zaradi teh kep zlata med obvezne darove, ki jih dobri mož pušča pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december, sodijo tudi tri jabolka. Sv. Nikolaj se je rodil ob koncu tretjega stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika.
Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, ki je Miklavžev godovni dan. Škof Miklavž je svetnik in je zato v nebesih, torej prihaja k nam iz nebes. Oblečen je v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. Spremljajo ga angeli in parklji (hudiči). Kako Sv. Miklavž prihaja k nam je ovito v skrivnost, saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za njihovo delovanje; nekateri sicer menijo, da prihaja peš ali tudi na saneh, ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, ampak konjska vprega. Na predvečer godu sv. Miklavža, preden gredo otroci spat, po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police oziroma mize. Naslednje jutro pa nestrpno pokukajo vanje, da bi videli, kaj jim je dobri mož prinesel. V preteklosti je Miklavž otrokom nosil dobrote: orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo – tisto, kar je bilo pri hiši. Danes otroci pričakujejo drugačna darila, a kdo pravi, da se naši najmlajši ne bi razveselili preprostih sladkih daril? Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Njegovi najbolj glasni spremljevalci – parklji, ki so utelešenje zla, so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.
„Na prihod Miklavža so se včasih otroci pripravljali kar nekaj dni. Za Miklavžev obisk so se pogosto pripravljali tako, da so veliko molili in se naučili kakšno pesem. Miklavž je navadno otroke vprašal, če so bili pridni in če so molili ter jih prosil, da mu kaj zapojejo. Otroci so Miklavža gledali s strahospoštovanjem, bali so se predvsem “parkeljnov” in njihovih verig!“, pove etnologinja Simona Klaus z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Nato je Miklavž pridnim otrokom razdelil darila. Po tradiciji predvsem suho sadje, jabolka, rožiče, orehe. Pozneje so se začeli pojavljati tudi medenjaki, čokolada, pa tudi južno sadje. Marsikdo zato danes Miklavževo povezuje tudi z mandarinami, ki v teh zimskih dneh še kako teknejo. Če je otrok dobil šibo, je to pomenilo, da to leto ni bil dovolj priden. Otroci iz premožnejših družin in iz mest so med darili dobili tudi igrače, oblačila ali druga bolj “razkošna” darila. S tem, ko so se kot Miklavževa darila pojavile igrače, so se v mestih začeli tudi Miklavževi semnji. Ljubljanske Novice so o enem takšnih pričale že leta 1859. A etnologi pravijo, da otrokom vrednost darila ne pomeni veliko, veselje je v obdarovanju.
Sicer pa je bilo miklavževanje v različnih delih Slovenije različno, in je pri nas priljubljeno predvsem zato, ker ga dojemamo kot slovensko tradicijo, ki se navezuje na nekatere obrede še iz časa pred prihodom krščanstva. Praznik je dobil ime po škofu Miklavžu oziroma Nikolaju iz 2. stoletja našega štetja, z njim pa so ga pri nas začeli istovetiti v 12. stoletju. Simona Klaus pravi, da so najstarejši ohranjeni opisi Miklavževega obhoda na Kranjskem iz sredine 19. stoletja. Javni obhodi so se pojavljali vse do 50. let 20. stoletja. Nato je sledilo nekaj let zatišja, ko povork niso izvajali v javnosti. Šele po letu 1991 se je javno praznovanje prihoda Miklavža znova pojavilo. Da je tradicija miklavževanja na Slovenskem globoko zakoreninjena, pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem praznikom. Po besedah Klausove se nanašajo predvsem na obrti in poklice, katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so, na primer, dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti. Ljudska modrost pa pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda.
Etnologinja Simona Klaus pove tudi, da sv. Miklavža poznajo v dobršnem delu katoliške Evrope. Velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, za pomočnika v stiski in čudodelnika…