Odkrili so spominsko ploščo terencu OF Cerkvenjak Jožetu Kocbeku
Letos je minulo 84 let od začetka 2. svetovne vojne, kar se je na naših, slovenskih tleh zgodilo 6.4.1941, in 80 letnice od končanja vojne (9.5.1945). Okupatorjev genocidni načrt ni prinašal za Slovence nič dobrega. Načrt je bil potujčiti in v celoti odstraniti slovenski živelj. Seveda tega vsi niso dobrodušno sprejeli in čakali kaj, bo. Ali pa celo pristopili na stran okupatorja kot so mnogi storili. Velika večina od njih le iz koristoljubja. Pomagači ter njihovi potomci pa si že dalj časa prizadevajo oprati njihovo krivdo, oziroma umazano delo. Govorijo, da v Sloveniji v času 2. svetovne vojne ni bilo osvobodilne, temveč bi naj bila državljanska vojna in revolucija. V svojem revanšizmu vidijo v celotnem razvoju po letu 1945, samo napake in slabosti, kar še zdaleč ne drži.
Odločitev za upor proti okupatorjem ob Hitlerjevi Nemčiji, so to na začetku v Sloveniji, bili še Madžari, Italijani in NDH je bilo za Slovence izjemno in zahtevno dejanje. Da s pasivnostjo in malodušjem okupatorju le pomagajo doseči njegove cilje, se je hitro zavedalo tudi nekaj cerkvenjaških mladih fantov in žena, ki so sprevideli okupatorjeve namene. In že 4. novembra 1941, v Cerkvenjaku ustanovili prvi odbor Osvobodilne fronte (OF). Prvega na območju današnje UE Lenart. V tem odboru OF so bili Slavica in Lojze Štefanič, Franček Vršič, Jože Paluc, Jože Kocbek in Klement Lievald. Tem se je zatem pridružil še Lojze Šafarič. Z njimi je po ustanovitvi odbora OF sodelovala tudi Emilija Toplak. Odbor OF v Cerkvenjaku je bil ustanovljen preko Cirila Mikla iz Terbegovcev in Miloša Vuka, ki sta delovala kot aktivista v Vidmu ob Ščavnici in okolici ter Štefana Kuharja – Bojana, sekretarja komunistične partije za okrožje Ljutomer, je to povezavo že po desetih dneh izgubil. Kuhar je po izdaji dveh žensk v Mariboru Grete Razinger in Sonje Oman, s strani Nemcev bil ujet in ustreljen. Tako so Kocbek, Vršič in Štefanič stopili v stik s terencema ptujskega območja Jožetom Lackom in Francem Osojnikom.
Začele so se odmevnejše akcije izobešanje slovenskih zastav in napad na nemška orožnika v Stanetincih, kjer je na območju UE Lenart počila prva partizanska puška. Med uporniki proti okupatorju je bil tudi Jože Kocbek, ki je bil rojen 15. marca 1909 v Andrencih pri Cerkvenjaku. Končal je kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju. Bil je kot pričajo viri povsod priljubljen in izvrsten pevec ter sposoben organizator. Sodeloval je s partizanskimi pobudniki Lackom, Osojnikom in Kostanjevcem. Pri njem so se sestajali in snovali akcije, sam pa je bil terenec in poverjenik za odbor OF v Cerkvenjaku. To nalogo mu je naložil Jože Lacko, ki je po vojni bil imenovan za narodnega heroja. Pri Kocbekovih je bila tudi glavna povezovalno – zbirna javka in tu so se borci pogosteje ustavljali. Po izdaji in padcu slovenjegoriške čete 8. avgusta 1942 pa so se začele aretacije tudi cerkvenjaških upornikov oziroma aktivistov in podpornikov partizanov. Aretirani in odpeljani v zapore in taborišča so bili vsi, ki so kakorkoli sodelovali z OF. Tudi Jože Kocbek in njegova mati. Jože je bil aretiran 8. septembra, in že ob prijetju doma hudo pretepen, zaprli so ga v ptujske zapore kjer so ga strahotno mučili in prepeljali v mariborske, kjer je bil kot talec ustreljen 2. oktobra 1942. V zaporu ga ni smela obiskati niti njegova mati, ki je na dan ustrelitve svojega sina edinca, bila odpeljana v taborišče Fahrkirchen. Taborišče je preživela, ni pa več bila tista Genovefa Kocbek kot pred vojno.
Dokaz za njuno pokončnost je šele leta 1975 odkrit eden od dveh bunkerjev na Kocbekovi domačiji, ki je bil nedotaknjen. Tako so se v Združenju borcev za vrednote NOB Cerkvenjak odločili ob 80. letnici zmage nad fašizmom, Kocbeku postaviti spominsko obeležje, katerega so ob nagovorih in kulturnim programom, odkrili na njegovi rojstni domačiji v Andrencih, katere lastnik je danes družina Antonič. (F.B.)
Na odkritju spominske plošče se je zbralo lepo število krajanov (Foto: Franc Bratkovič)