Bili smo na proslavi Dneva samostojnosti v Svetem Juriju ob Ščavnici
V Kocbekovi dvorani Kulturno upravnega središča v Sv. Juriju ob Ščavnici je potekala osrednja občinska proslava državnega praznika Dneva državnosti. Proslavo, ki jo je vodila mag. Polonca Fiala Novak, je pripravila občina Sv. Jurij ob Ščavnici. Proslave se je udeležil župan Andrej Vrzel, s soprogo, slavnostni govornik generalmajorm dr. Alojz Štajner in župan občine Cankova, Danilo Kacijan, ter udeleženci proslave. Dogodek so s svojim nastopom, pod poveljstvom Matjaža Perša, popestrili praporščaki Območnega združenja veteranov zavojne za Slovenijo, ki so se s prapori postavili na odru dvorane. Vse skupaj se je začelo z nastopom Jürjovške pihalne godbe, ki je, pod taktirko kapelnika Slavka Ahlina, najprej zaigrala slovensko himno Zdravljico, nato pa s svojim nastopom obogatila kulturni del proslave. V njem je z deklamacijama, pesmi, Da, lepa je moja dežela in Molitev Edvarda Kocbeka, deklamiral znani kulturni amaterski delavec Boris Kovačič – Krjavelj.
Ob njem so v kulturnem programu nastopile še učenke Glasbene šole Gornja Radgona Brina Pšeničnik, Nina Fekonja in Zala Pšeničnik, ki so na instrumentih zaigrale pesem Slovenija od kod lepote tvoje. Na oder je voditeljica mag. Polonca Fiala Novak, povabila slavnega govornika generalmajorja, dr. Alojza Šteinerja, ki je v svojem nagovoru orisal prehojeno pot osamosvojitve Slovenije. Celptini njegov govor objavljamo v nadaljevanju prispevka. Po zaključeni proslavi je gostitelj, občina Sv. Jurij ob Ščavnici, v avli KUS-a pripravila pogostitev, ki se je razvilo v prijetno srečanje udeležencev proslave. Žal je teh bilo nekoliko manj kot bi se lahko pričakovalo ob tako pomembnem prazniku za našo držav. (L.K.)
Slavnostni govor, dr. Alojza Šteinerja
Spoštovani zbrani, cenjeni gostje, dragi veteranke in veterani vojne za samostojno Slovenijo lepo pozdravljeni. Spoštovani župan g. Andrej Vrzel, lepa hvala za povabilo in priložnost, da lahko spregovorim na občinski proslavi ob dnevu državnosti. Pogledal sem v osebni arhiv, kaj sem ob podobni priložnosti v vaši občini govoril 26. junija 2010 na Stari gori in se spravil v zadrego, kaj povedati, da se ne bi preveč ponavljal. Smo pred najpomembnejšim državnim praznikom Republike Slovenije, saj dan državnosti nagovarja vse Slovenke in Slovence ter ostale slovenske državljane, ter je povezan s spominom na čas, ko smo uresničili sanje o lastni državi. Takratni dogodki so v marsičem posebni in neponovljivi, saj smo se dan po razglasitvi osamosvojitve, znašli v vojni. V njej smo novo državo obranili pred agresijo zvezne vojske, ki je ravno v Sloveniji odlagala plašč ljudske oziroma narodne vojske in se obračala proti svojemu narodu. Po 32 letih lahko ugotavljam, da se takratna dogajanja vztrajno selijo v domeno zgodovinskih aktivnosti na eni strani, na drugi pa smo priča pojavom oživljanja vojne histerije. To poleg nesrečne vojne v Ukrajini v Sloveniji predstavlja klicanje ali obujanje idej o državljanski vojni. Številni vojni veterani in drugi miroljubneži smo že večkrat povedali, da vojne, tudi državljanske, več ne želimo. Z vojno se sicer lahko na silo in hitro spreminja družbe, uničuje njihove civilizacijske in druge dosežke in seveda zamenjuje in spreminja oblasti. Pa vendar se zastavlja vprašanje, ali je res treba klicati po njej in posegati po njenih vzvodih.
Ob dnevu državnosti ne moremo mimo vprašanja, kako vrednotiti dosežke naše države v preteklih 32 letih in ali smemo na to gledati različno. Seveda smemo, saj smo v demokraciji, poleg tega pa smo tudi različni in vsak lahko ima svoje mnenje, saj nismo več v enoumju. Zakaj je pri tem vrednotenju, če uporabim pri nas pogosto prispodobo, kozarec z dosežki enkrat na pol poln, ali z drugega gledišča napol prazen. Najbrž zato, ker tisti, ki so se napili oblasti in zaslug pravijo, da je polovica kupice do polne mere še ostala. Oni ki jim oblast in zasluge niso bile dane, pa bi lahko trdili, da je kupica na pol prazna. Če ne celo več, da je po treh desetletjih ta merica vedno bolj oddaljena in se vidi dno. Prepuščeni smo osebnemu občutku in dojemanju pridobitev ali seštevanju izgubljenih priložnosti. Tu pa štejejo poleg osebnega dojemanja, tudi osebne vrednote in vatli vsakega med nami. Zato lahko pogostokrat pri vrednotenju tega ali je novo boljše, oziroma bolj prazno kot polno tudi slišimo, da so nas opeharili, da ne rečem bolj po domače, nategnili. Če nas po vsakokratnih volitvah daje ta občutek, da so nas res, potem je vseeno ali smo pri tem bili opiti od napol polne ali napol prazne kupice.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja smo hoteli in hrepeneli po spremembah v upanju, da bo novo bolj pravično, pošteno in če hočete resnično boljše. V procesu oblikovanja slovenske države je šlo za nove vrednote, za iskanje poti za boljše življenje in napredek. Zato smo takrat šli vstran od slabe politike, ter od nove demokratično izvoljene oblasti pričakovali zmernost in uresničljivo vizijo za prihodnost. Ko danes govorimo, kaj vse je predhodilo procesu osamosvajanja nacije in ustvarjanja demokratične države v letih 1990 in 1991 smo, močno vsak sebi. Zaslugarjev je več kot zaslug in bitka zanje še vedno traja, če ne celo krepi. Poleg tega pa se kaže, da osamosvojitveno generacijo v četrtem desetletju po izpolnitvi zgodovinskega cilja, vedno bolj daje skrb ali strah, o tem kako nas bodo zanamci ohranili v spominu in kako bomo zapisani v zgodovinskih virih.
Sem med tistimi, ki se ob dnevu slovenske državnosti, ne sramujemo povedati, da so vrste generacij tistih, ki so želeli pa tudi obljubljali in poskušali uresničiti slovensko državnost, daljše, kot generacija v kateri sem sodeloval tudi sam, in je dokončno izpeljala osamosvojitev. Na območju današnje Občine Sv. Jurij ob Ščavnici imamo tudi nazorne primere za to o čemer govorim. Naj povedano ponazorim s primeri štirih tukajšnjih osebnosti, do katerih je zgodovina velikokrat bila kot huda mačeha. Dr. Anton Korošec je kot krščanski demokrat in voditelj SLS vodil odklapljanje slovenskih dežel od razpadle dvojne monarhije ob koncu prve svetovne vojne in poskušal uveljaviti čim več slovenske avtonomije v prvi Jugoslaviji. Edvard Kocbek je verjel v krščanski socializem, ki bi se lahko uveljavil v okvirih nacionalne revolucije v času druge svetovne vojne, pa bil kmalu razočaran nad spoznanjem in tem, kar so počeli z njim v drugi Jugoslaviji. Dramatik in publicist dr. Bratko Kreft je preko socialnega realizma verjel v idejo socializma v marksistični družbi enakopravnosti, bratstva in enotnosti in socialne pravičnosti in to prikazoval v dramaturški in znanstveno raziskovalni dejavnosti. K tem trem velikim K-jem je treba dodati še pred 100 leti rojenega dr. Vekoslava Grmiča, pomožnega škofa in teologa, ki je kot profesor dogmatične teologije iskal stične točke med ureditvijo družbe in cerkvijo v t. i. svinčenih časih in so ga nekateri zaradi tega označevali za rdečega škofa.
Vsi navedeni so dali pomembne prispevke za novejšo slovensko zgodovino, vsak v svojem času in okoliščinah. Hoteli danes priznati ali ne, smo tisti, ki se prištevamo med osamosvojitelje nekako bili zaznamovani in nosili zgodovinsko dediščino prej omenjenih. Če ne neposredno, potem vsaj posredno. V vaši občini s pristopom in ohranjanjem spomina do omenjenih pomembnih osebnosti in drugih kažete dober primer, kako se lotevati ohranjanja pozitivnega zgodovinskega spomina. To pa pomeni, da se pošteno vrednoti tisto, kar je bilo dobro in kaj ne. Ali po merniku kupice, kaj je bilo polno in kaj prazno.
Ob današnji slovesnosti je treba nekaj povedati tudi o prispevku Videmčanov oziroma Jurjovčanov k osamosvojitvenemu procesu. Najprej izpostavljam pomemben prispevek tukajšnjih teritorialcev in miličnikov k vojaški obrambi in aktivnostim v osamosvojitveni vojni. Teh oseb in aktivnosti ni bilo malo in zato se akterjem ob tej priložnosti še enkrat zahvaljujem za prispevek, hrabrost in odločnost. V osebnem spominu še vedno nosim tukajšnjega miličnika, ki se je z mano plazil po bojišču v Radgoni in k sreči sva oba preživela. Še dobro, da zato ni bilo herojske avreole, tiste da v takratni vojni ihti in norosti nisva bila preveč preudarna, pa nama tudi niso upali dati. Vojnih spopadov v Vidmu ob Ščavnici sicer ni bilo, so pa ljudje jugoslovanske tanke videli na Blagušu, čeprav smo jih takrat po koncu spopadov, vozili že slovenski teritorialci.
Nekoliko bolj zakrito in do sedaj tega tudi nismo posebej izpostavljali, je obstoj tukajšnjega centra vojnih ujetnikov, ki ga je vodila milica. V Vidmu je deloval nekaj dni v juliju 1991. V njem je bilo 11 oseb zvezne vojske med njimi 1 major, 1 vodnik in osem vojakov iz varaždinske kasarne zajetih 3. julija in eden podporočnik iz mariborske kasarne zajet 2. julija 1991. Ko so jih spraševali po nacionalnosti so se 4 opredelili za Hrvate, po dva sta bila Srba in Muslimana, 2 sta se opredelila za Jugoslovana in eden za Slovenca. 3. julija so te osebe predali v Maribor, tam pa odpustili najkasneje do 8. julija 1991. Vendar je povedano le eden od kazalnikov nesmiselnosti in značaja takratnih vojnih dogajanj.
Zakaj to omenjam. Zato ker sta se v verbalnem spopadu, ki se je začel letos sredi aprila udarila veteran Sašo in veteran Lojze o tem, ali je vojna bila ali ne. Vse skupaj je izgledalo, kot da smo šli ponovno na okope. Tako tudi jaz ne morem mimo tega. Trditev ali Sašotova provokacija, da vojne ni bilo in je bila le agresija, je vse do danes okupirala slovensko javnost. Kot da sta omenjena bila dogovorjena, da se usekata. Zaradi tega tudi trpečih in prizadetih ni bilo malo. Tudi zato, ker če ni bilo vojne, ni bilo vojnih žrtev in civilnih žrtev vojne, ne bi moglo biti niti vojnih veteranov in vojnih medalj in zaslug, pa veteranskega dodatka in veteranskih organizacij ter proslav, ne nazadnje tudi vojnih ujetnikov ne in še bil lahko nizal absurde.
Zato ob prazniku državnosti Republike Slovenije sprašujem, za kaj je to potrebno, oziroma na kaj nas pripravljajo s tem ali podobnimi izbrisi ali reinterpretacijami zgodovinskih dejstev. Je že res, da je pot v zgodovino trnova in neizprosna, in zato sem prej omenjal nekatere velike osebnosti tega območja, ki so jim kot po pravilu poskušali zmanjšati ali zakriti njihov dobrohotni prispevek.
Realen in pozitiven pogled na našo preteklost lahko ohrani tudi podobo osamosvojitve in prispevek teritorialcev in miličnikov k vojaški obrambi ter podporo in prispevek civilne oblasti in prebivalstva pri zavarovanju Republike Slovenije takrat in danes.
Spoštovani.
Čestitam ob državnem prazniku. Čestitam vam za razvojne dosežke v vaši občini. Za prispevek k optimistični prihodnosti vam želim pozitivne in ustvarjalne energije. Tudi tiste, ki je povezana z vrednotenjem in razumevanjem dosežkov ali stanja slovenske države, da po onem o kupici, ne bi bilo na pol dobro in napol slabo.
Fotografije: Ludvik Kramberger