Evropa se sooča z najizrazitejšo destabilizacijo po koncu hladne vojne. To korenito spreminja načine nacionalne obrambe v majhnih državah. Slovenska vojska (v nadaljevanju SV) v tem kontekstu ne predstavlja zgolj državne moči, temveč deluje kot temeljni steber celovite nacionalne varnosti in aktivne državljanske pripadnosti. Zadolžena je za obrambo neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja, hkrati pa preko kolektivne obrambe v okviru zveze NATO soustvarja globalno stabilnost. Hkrati pa skrbi tudi za zaščito in reševanje (elementarne nesreče). V obdobju, ko meje med različnimi grožnjami izginjajo, postaja vprašanje o moči, proračunskem financiranju in usmeritvi slovenske obrambe ključno za razumevanje suverenosti Republike Slovenije v 21. stoletju.
Slovenska vojska (SV) je v zadnjih letih prešla pomembno transformacijo – iz sile, ki je bila pogosto na robu javnega zanimanja, v ključni steber državne odpornosti. Zbral sem nekaj dejstev o njeni vlogi, pomenu in vprašanjih, ki se nam zastavljajo.
Vojska v Sloveniji nima le bojne funkcije, temveč je tesno vpeta v civilno življenje. Za večino Slovencev je SV najprej tista, ki pomaga. Spomnimo se žleda, poplav (zlasti tistih avgusta 2023) in požarov. Vojska zagotavlja težko mehanizacijo, helikoptersko reševanje (tudi v gorah in nujne medicinske prevoze) ter logistično podporo, ko civilna zaščita sama ne zmore več. Je eden od temeljev suverenosti. Brez lastne obrambne sile država v mednarodnem okolju nima polne teže. Vojska v družbo prinaša tudi vrednote, kot so disciplina, tovarištvo in nesebična pomoč, kar krepi splošno odpornost družbe na krize. Medtem ko nekatere države ponovno uveljavljajo naborništvo in obvezno služenje vojaškega roka, se pri nas o tem še ne govori, ni nujno, da pa v ozadju ni pričakovati v prihodnje tudi tega.
Vloga, moč in pomen v zvezi NATO
Čeprav smo po številu vojakov majhni, je naš prispevek strateški. Slovenija velja za poznavalko Zahodnega Balkana, zato so naše misije (KFOR na Kosovu, EUFOR v BiH) ključne za mir v neposredni soseščini. Namesto da bi imeli vsega po malo, se SV specializira. Odlični smo namreč v gorskem vojskovanju, jedrski, kemijski in biološki obrambi (RKBO) ter v specialnih enotah. V Natu velja pravilo: »Eden za vse, vsi za enega« (5. člen). Naša moč ni v številu tankov, temveč v tem, da smo del najmočnejšega vojaškega zavezništva na svetu.
Ker je Slovenija majhna in nima lastnih nadzvočnih lovcev (njihovo vzdrževanje bi bilo astronomsko drago), naš zračni prostor varujejo zaveznice v okviru misije NATO Air Policing. Naš zračni prostor varujejo italijanska Aeronautica Militare in madžarska letala, ki se izmenjujejo pri nadzoru našega neba. To je stroškovno najbolj učinkovita rešitev. Slovenija v zameno prispeva na drugih področjih (npr. z radarskim nadzorom in misijami v tujini).
Proračun in 2 % BDP za NATO
Dolgo časa smo bili med državami z najnižjimi izdatki, a se je to z letom 2024 in 2025 drastično spremenilo zaradi spremenjenih varnostnih razmer v Evropi. V letu 2025 pa je Slovenija dosegla cilj 2,04 % BDP za obrambo. Po dolgoročnem programu naj bi ti izdatki še naraščali (cilj za leto 2026 je okoli 2,20 % BDP).
Pogosto vse zanima, kam gre denar, tudi predstavnike NATA. Večina gre za modernizacijo (oklepniki, protizračna obramba, transportna letala), saj je bila oprema leta zanemarjena. Zadnje čase pa SV vlaga tudi v infrastrukturo, saj menijo, da brez urejene in sodobne ne morejo skrbeti za vse potrebe, ki jih imam vojska z vso opremo na terenu.
Ali potrebujemo vojsko in kako v prihodnje?
Odgovor, ki prevladuje v stroki, je da. Vojska je kot zavarovalna polica za hišo: upaš, da je nikoli ne boš potreboval, a ko zagori, si srečen, da jo imaš. V svetu, kjer se geopolitična slika hitro spreminja, vojska zagotavlja, da Slovenija ni le »opazovalka«, temveč aktivna udeleženka pri zagotavljanju lastne varnosti.
Pogosto slišimo, da bi morali biti kot Švica – nevtralni. Vendar je švicarski model vse prej kot poceni ali brez vojske. Švica je nevtralna le zato, ker ima izjemno močno, visoko tehnološko vojsko in obvezno služenje vojaškega roka za vse moške. Za obrambo nameni ogromne zneske. Če bi Slovenija želela biti nevtralna, bi morala za vojsko nameniti veliko več kot zdaj, ko smo v Natu, saj bi morali sami kupiti lovska letala, raketne sisteme in vzdrževati ogromno rezervno sestavo. Švicarski model torej v resnici pomeni več vojske in več denarja, ne manj.
Analize delovanja in pomena Slovenske vojske kažejo, da je obstajanje le-te nepogrešljivo, vendar se mora njen značaj nenehno prilagajati. Čeprav se v javnosti pogosto pojavlja vprašanje o smiselnosti vzdrževanja vojaškega aparata v tako majhni državi, so dejstva neizprosna. Varnost namreč ni samoumevna dobrina, temveč rezultat nenehnega vlaganja in strateške prisotnosti.
Slovenska vojska s svojo dvojno naravo – kot ključna pomočnica civilnemu prebivalstvu ob naravnih nesrečah in kot kredibilna partnerica v mednarodnem zavezništvu – dokazuje svojo večplastno vrednost. Vključitev v NATO nam omogoča varnostne garancije, ki bi jih kot nevtralna država le stežka financirali. To pa nas zavezuje k modernizaciji, ki ne krepi le naše bojne moči, temveč tudi tehnološki in logistični razvoj države.
Menim, da Slovenija ne potrebuje vojske, ki bi se pripravljala na osamljene spopade velikih razsežnosti, temveč visoko profesionalno, tehnološko napredno in odzivno silo, ki je integrirana v širši evropski obrambni prostor. Proračunski premiki 2 % BDP in v naslednjih letih tudi več niso le izpolnjevanje obljub tujini (NATU), temveč naložba v lastno odpornost. V svetu nepredvidljivih kriz tako Slovenska vojska ostaja naše končno jamstvo, da bo slovenska država sposobna pomagati vsem nam, hkrati pa ščititi lastne interese in svojo svobodo, ki še zdaleč (v tem krutem času agresij po svetu) ni samoumevna.
Zbral, uredil in komentiral:
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
