Umrla dolgoletna predsednica Društva izgnancev Slovenije Ivica Žnidaršič
Iz Društva izgnancev Slovenije so sporočili žalostno novico, da je v 92. letu starosti včeraj, v soboto umrla dolgoletna predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Ivica Žnidaršič. Bila je humanistka in borka za pravice slovenskih izgnancev in beguncev. Tragična izkušnja z začetka druge svetovne vojne, ko so jo Nemci kot sedemletno deklico z družino izgnali iz rodne Bučke v občini Škocjan in jo nato iz takrat največjega zbirnega taborišča v Evropi pri gradu Rajhenburg poslali v nemška izgnanska taborišča vse do konca vojne, je Ivico Žnidaršič zaznamovala za vse življenje. Večino svojega aktivnega dela je posvetila delovanju v Rdečem križu Slovenije, po upokojitvi leta 1991 pa se je posvetila boju za popravo krivic, storjenih slovenskim izgnancem in beguncem, žrtvam vojnega nasilja.
Bila je med ustanovitelji Društva izgnancev Slovenije 1941-1945, ki ga je od leta 1993 do svoje smrti tudi vodila, in si vztrajno prizadevala za ohranjanje zgodovinskega spomina na genocidno politiko do Slovencev v drugi svetovni vojni ter na njihov izgon kot njeno najokrutnejšo obliko. “Tudi in predvsem zaradi njene velike vztrajnosti, poguma in strokovnega dela so bile s sprejetjem zakona o žrtvah vojnega nasilja skoraj 70.000 Slovencem priznane pravice do posebnega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva, simbolična mesečna renta ter odškodnina za fizično in psihično trpljenje,” so navedli v društvu. Leta 2001 je za svoje delo prejela častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2022 pa red za zasluge. Je tudi prejemnica številnih drugih domačih in tujih priznanj.
Sodelovala je pri organizaciji prvega evropskega kongresa izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma 1920-1945, ki je bilo v Ljubljani leta 2009 in se ga je udeležilo več kot 4000 udeležencev iz 11 evropskih držav. Leto zatem je Ivica Žnidaršič postala predsednica mednarodnega odbora izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma 1920-1945, leta 2019 pa častna predsednica tega odbora. Ustanovitev evropskega muzeja žrtev fašizma in nacizma v Brestanici, prizadevanja za ohranitev in obnovo nekdanjega zbirnega taborišča pri gradu Rajhenburg, številni članki, predavanja, knjige, razstave v okviru društva izgnancev, vse to nosi neizbrisen pečat prizadevanj Ivice Žnidaršič za spomin in opomin na tragedijo slovenskega izgnanstva, so še navedli pri društvu.
Sicer pa Ivica izhaja iz kmečko-trgovske družine, njen brat je zdravnik in politik Franc Žnidaršič. Na začetku druge svetovne vojne je bila cela družina izgnana v Nemčijo. Štiri leta je preživela v različnih koncentracijskih taboriščih, kjer je izgubila brata in očeta. Po vrnitvi iz izgnanstva po koncu vojne je na Bučki končala štiri razrede osnovne šole, nato nižjo gimnazijo v Krškem in učiteljišče v Novem mestu. V Ljubljani je končala višjo pedagoško šolo, smer zgodovina in zemljepis ter kasneje ob delu študij pedagogike na fakulteti. Do leta 1959 je poučevala na osnovni šoli Leskovec pri Krškem, nato pa se je tudi poklicno posvetila delu v organizaciji Rdečega križa Slovenije. Začela je kot urednica založbe te organizacije in sčasoma postala odgovorna urednica glasila Rdečega križa Slovenije. V letih od 1975 do 1980 je bila generalna sekretarka, nato predsednica do leta 1988. V letih 1989 in 1990 je bila predsednica Rdečega križa Jugoslavije in istočasno članica Komisije za razvoj pri Mednarodni ligi Rdečega križa v Ženevi.
Ukvarjala se je tudi s publicistično dejavnostjo in izdala nekaj samostojnih knjig. Poleg tega je pisala zloženke in slikanice za otroke z vsebino zdravstvene problematike, na njeno pobudo pa so v slovenščino prevedli tudi vse štiri Ženevske konvencije, pravila o zaščiti žrtev vojn. Vojne izkušnje so jo za vedno zaznamovale, z njimi je bila tlakovana tudi njena poklicna pot. Dozorela je v odločno borko za pravice in za popravo krivic vsem, ki so morali prenašati različne oblike nasilja druge svetovne vojne. V boj za popravo krivic žrtvam vojnega nasilja in njihove pravice se je dejavno vključila po upokojitvi leta 1991. Od takrat naprej je delovala v Društvu izgnancev Slovenije 1941–1945, več let tudi kot predsednica društva, kjer je marsikaj dosegla.
