Minilo je 80 let od krutega zločinskega umora mlade partizanke Marije Rožman iz Polic
Prav v času, ko se je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem udeležila žalne slovesnosti v spomin in poklon frankolovskim žrtvam ob 80-letnici zločina in konca 2. svetovne vojne, se je delegacija Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Gornja Radgona, s svečko in šopkom spomnila žrtve z radgonskega območja. Te dni je namreč minilo 80 let, odkar je na kruti način izgubila življenje kurirka in mlada partizanka Marija Rožman iz Polic. Bilo je 20. februarja 1945, torej manj kot tri mesece pred koncem največje morije v zgodovini človeštva, 2. svetovne vojne, ko so nemški „sateliti“ – domači izdajalci Vlasovci in Kozaki odvedli od doma tedaj 23 – letno mladinsko sekretarko Marijo Rožman ter jo po mučenju v gozdu, nekaj kilometrov stran ubili. Govori se celo, da so jo zavezali za konje ter raztrgali. In na kraju zločina, ob gozdičku na robu vasi Črešnjevci, kjer danes stoji kamniti spomenik, so se je tokrat spomnili radgonski borci z željo, da se nikoli ne ponovi.
Spomnili so se njenega zločinskega in zahrbtnega uboja ter tudi zmagovitega konca druge svetovne vojne in štiriletnega narodno osvobodilnega boja slovenskega naroda, ki je bil sestavni del velike zavezniške antihitlerjevske koalicije. Podobno kot pred 80 leti je tudi tokrat bilo sila turobno vreme, spodaj blato, od zgoraj dež. Še nebo se je jokalo za mlado sekretarko, ki ji ni bilo dano, da bi se tudi sama vsaj pol stoletja spominjala konca 2. svetovne morije, kajti ko je ubita je še bila v cvetu mladosti. Tudi tokrat so člani borčevske organizacije ponosno stali ob spominskem obeležju, z eno samo mislijo, da naj se nikoli več ne ponovi. Ob tem so opozorili, da se mladim nikoli ne sme zamolčati prava resnica o dogajanju med leti 1941/45.
„Pred nami je nemi kamniti spomenik, ki nas z vsebino zapisa spominja na dogodek z dne, 20.2.1945, ko se je tu zgodil zločin. Na tem kraju je bila po mučenju ubita 23. letna mladinska sekretarka Marija Rožman iz Polic“, je bilo slišati ob tej priložnosti. Hkrati smo slišali zgodovinska dogajanja vse od cvetne nedelje, 6. aprila 1941, ko je v zgodnjih jutranjih urah nemška vojska, brez predhodne vojne napovedi, napadla Jugoslavijo in jo v nekaj dneh okupirala. Ob napadu je na radgonskem območju padlo več jugoslovanskih vojakov, prav tako so bile žrtve tudi civilisti, med njimi takratni župnik Martin Gabrc, ki je bil prva žrtev 2. svetovne vojne na območju takratne Jugoslavije. „Napad na Jugoslavijo, ter našo Slovenijo so tedaj z zadovoljstvom sprejeli takratni prebivalci Apaške doline, kjer je prevladovala nemška manjšina, ki je bila že pred napadom zelo agresivna, in katera je pripravljala teren in vse drugo potrebno za agresorja oz. okupatorja“, je bilo slišati, enako tudi o izseljevanju Slovencev, koleboraciji, ter aktivnostih, ki so se na pobudo Komunistične partije Slovenije začele že 27. aprila 1941, ko je v Vidmarjevi hiši v Ljubljani bila ustanovljena OF. Pri ustanavljanju se tedaj niso razlikovali oz. preštevali kam kdo spada, v katero stranko, kakor je to danes skorajda moderno. Med ustanovitelji so bili tedaj maloštevilni komunisti, tudi predstavniki krščanskih socialistov, demokratičnega sokola, ter kulturni delavci. V glavnem štiri skupine, katerim se je pridružilo do 18 različnih skupin. Osnovno načelo vseh je bilo, da je potrebna enotnost vseh Slovencev in neodložljiv takojšen oborožen upor proti okupatorjem. Danes se ocenjuje, da takšnega upora v tistem času ni bilo organiziranega na vseh območjih tedanje okupirane Jugoslavije, kakor tudi ne v drugih okupiranih državah Evrope. Z delovanjem OF, kot tudi NOB, so bili tedaj položeni temelji slovenske državnosti, ki smo jo 50 let pozneje, se pravi leta 1991, kronali z državno osamosvojitvijo.
Mimogrede, tudi na radgonskem območju se je že 1. oktobra 1941 ustanovil odbor OF v znani stavbi Murske regulacije na Tratah. Odbori so se širili tudi v drugih krajih. Vse to je bila osnova, da sta že v oktobru 1941 odšla v partizane, Franc Pintarič iz Spodnje Ščavnice in Jakob Vreča iz Črešnjevcev. Žal se jima je življenjska pot hitro končala. Prvi je bil ubit že julija, drugi pa ustreljen v novembru 1942 v Mariboru. Ko se je nemški okupatorski podvig že ohlajal, z zgubljenimi bitkami po Evropi, so se v jeseni 1944 na območju Pomurja, predvsem pa v Prlekiji pojavili bojeviti nemški sateliti, imenovani vlasovci oziroma kozaki. Na tem območju jih je bilo okrog 350. S svojimi divjimi konji so zastraševali prebivalstvo, saj so imeli neomejena pooblastila Nemcev. Svojo agresivnost so izvajali že proti koncu 1944, predvsem pa so svojo krutost izvajali v začetku leta 1945 in vse do konca vojne. Pri tem so se posluževali podatkov slovenskih izdajalcev, med katerimi je bil zvani »SINE«, ki. je do 10.1.1945 sodeloval z OF, nato pa postal glavni izdajalec.
Nato pa, v torek, 20.2.1945, ko so kozaški konjeniki obkolili hišo Ivana Rožmana v Policah. S seboj so imeli že nekaj oseb, ki so jim odvzeli svobodo. Med skupino pa je bil viden tudi omenjeni izdajalec. Gospodarja in polnoletne člane so odvedli v zapore, v razna taborišča, od koder se gospodar ni vrnil. Umrl je v Dachau. Doma so pustili le 14. letnega sina, ko so hčerko Marijo Rožman, staro 23 let, prav tako odvedli, ločeno od ostalih. Pot z njo so nadaljevali proti Radgoni, jo med potjo mučilo ter se nad njo izživljali. Še preden so prišli do svoje baze v Kunejevi hiši, so zavili proti temu kraju, kjer so jo po mučenju tudi ubili. Truplo je bilo odpeljano najprej na pokopališče v Radkersburg in šele po treh dneh na radgonsko pokopališče, kjer je pokopana. Od ožjih sorodnikov je na pogrebu bil le mladoletni brat.
Nikomur izmed članov borčevske organizacije sicer ni bil namen naštevati vsa grozodejstva, ki so jih povzročali okupatorji ali njihovi domači izdajalci, toda resnico morajo izvedeti tudi vsi mladi. Zato tudi izrazi ogorčenja, da je nova oblast po osamosvojitvi začela ukinjati imena šol ali ulic po borcih NOB, s čem so potrjeni pritiski zaničevanja pridobitve NOB. Še več, nekatere politične opcije oz. posamezniki želijo celo izničiti NOB in celotno štiriletno borbo proti okupatorjem na Slovenskem, želijo jih izenačiti z vsemi tistimi silami, ki so bile trdno povezane z okupatorjem oz. so na veliko in s ponosom za prisegali pod agresorsko zastavo na stadionu v Ljubljani. Priznali so borci, da je med vojno 1941 – 1945 lahko bilo kaj narobe, toda katera vojna pa je poštena, so se spraševali, ter dodali, da so priznali napake po vojni, vendar tudi danes je marsikaj narobe, tudi danes se kršijo človekove pravice pa živimo v demokratični skupnosti. Kdaj bomo obsojali te primere, so se spraševali sogovorniki.
Slišati je bilo tudi, da „smo Slovenci lahko ponosni, ker smo bili na pravi strani, saj smo že v času NOB bili priznani kot del velike zavezniške antihitlerjevske koalicije. Prav zato nas naša domoljubna zavest obvezuje, da odvračamo vse napade, s katerimi hočejo nekateri prikazovati le negativna dejanja tistega časa. Nočejo verjeti, da so prav z NOB bili postavljeni temelji današnje države. Znano je načelo, da manjši narod »kot manjšina«, mora biti še bolj enoten, zato naj vrinem besede, že pokojnega našega častnega občana, dr. Trstenjaka, ki je večkrat dejal »Slovenci držimo skupaj«, ker je le to lahko napredek in bogastvo domovine. Da bomo ohranili vsa ta načela in vrednote NOB bomo morali več storiti pri ozaveščanju mlajše generacije, jih seznanjati z zgodovino preteklosti, ker le tako bodo dojeli in vrednotili vojni čas. Kdor nima preteklosti ali jo zaničuje, ni vreden prihodnosti. Iz dejstev, dejanj in napak ter pomanjkljivosti se lahko marsikaj naučimo, zato prenašajmo omenjene dogodke na mlajši rod, z željo, da se več nikoli ne ponovijo.“
Ob tem nam je predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona Boris Edšidt povedal, da že nekaj časa izvajajo aktivnosti povezane s proslavo 80-letnice osvoboditve, ki bo v začetku maja letos.
Arhivski posnetek