S pohodom so se spomnili odhoda JLA iz mesta heroja in z radgonskega območja; Opozicija užalila radenskega župana in veteranska združenja
Včeraj, v ponedeljek (3.7.2023) je minilo natanko 32 let odkar so vojaki JLA zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek so OZ VVS, PVD Sever, ZSČ in Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Sveti Jurij ob Ščavnici, Apače in tokrat tudi občine Radenci, pripravili tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, in letošnji, 22. pohod je pod nepisanim sloganom: „V Gornji Radgoni, Radencih, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, potekal od Radencev do Radgone. Žal je tokrat več dejavnikov vplivalo na udeležbo, nekoliko slabše vreme, predvsem pa politične peripetije, zlasti v občini Radenci, saj je pohodnikov (le 54) bilo daleč najmanj doslej.
Je pa bilo nekoliko več obiskovalcev na startu v Radencih in cilju v Gornji Radgoni. Že ob 16.30 uri je potekalo zbiranje v »Spominskem parku osamosvojitvene vojne 1991« v Radencih, ob 16.45 pa se je pričel 22. pohoda iz Radencev ob reki Muri do Gornje Radgone. Pred tem je prisotne na krajši slovesnosti, katero je vodil podpredsednik OZ VVS GR Dušan Zagorc, pozdravil Jani Kosi, predsednik OZ VVS Gornja Radgona. Enako bi moral storiti Roman Leljak, župan občine Radenci, ki pa ga ni bilo. Po uradni verziji se je organizatorjem že v naprej opravičil, ker naj bi zaradi županskih obveznosti bil odsoten iz Radencev, po drugi strani pa naj Leljak ne bi želel pozdraviti pohodnikov, med katerimi so bili člani borčevske organizacije, na čelu pa med 14 drugih, še njihov prapor. Zato so pohodniki ob trasi pohoda lahko opazovali „razstavo“ fotografij Leljaka ob spomeniku voditelju Neodvisne državne Hrvatske Anteju Paveliću. Nekaj tovrstnih panojev je presenetljivo bilo tudi v Gornji Radgoni, kjer organizatorjem očitajo, da so se za nekaj evrov „prodali Leljaku“, kar je vsekakor razžalostilo tudi organizatorje, ki se branijo, da je Leljak izvoljen od radenskih občanov in je z njim potrebno sodelovati…
Tovrstnih težav s sodelovanjem lokalnih oblastnikov in različnih veteranskih združenj pa že od samega začetka ni v Gornji Radgoni. Običajno so vsi dosedanji župani bilo razumevajoči in tako je bilo tudi tokrat, ko so pohodniki in drugi prišli na prizorišče slovesnosti pri spominskem obeležju »Nikoli več« v Gornji Radgoni, kjer so enako kot na štartu v Radencih, položili cvetje in prižgali sveče. Tudi v mestu heroju je prireditev povezoval Dušan Zagorc, ki se je mimogrede z delegacijo udeležil prižiga sveč med osamosvojitveno vojno v Radgoni in Radencih umrlima Ivanu Svetini in Alojzu Gaubeju, pozdravni nagovor pa imela Urška Mauko Tuš, županja občine Gornja Radgona. Zahvalila je veteranom, ki skrbijo za spomin na dogodke, ki so nam prinesli samostojno državo, ter sodelujejo med seboj. V tem slogu, večinoma umirjeno, a tudi z nekaj ostrimi očitki, zlasti ko gre za potvarjanje gejstev in resnice s strani nekaterih struktur, izzvenel tudi slavnostni govor upokojenega generalmajorja Ladislava Lipiča, predsednik ZVVS, ki je nagovor zaključil z besedami: »Spoštujmo svoj državo in ljubimo svojo domovino«.
V nadaljevanju objavljamo velotni nagovor predsednika ZVVS Ladislava Lipiča
Spoštovani pohodniki, vojne veteranke in vojni veterani, gospa županja, spoštovani prisotni…
Pred dnevi, natančneje 25. junija smo praznovali Dan državnosti in tudi še nekaj dni zatem ni prepozno izreči čestitke vsem ob tem našem najpomembnejšem državnem prazniku. Po celotni Sloveniji so se vrstile slovesnosti, na katerih smo se spominjali takratnega zgodovinskega časa in posameznih dogodkov. Spominjali časa, ki je bil čas ponosa, tovarištva in enotnosti, čas, ko smo vedeli, kaj je naš skupni cilj in se nismo ozirali po ideoloških in sploh strankarski pripadnosti nikogar. Želeli smo samo, da uidemo iz politike, ki ni imela prihodnosti v sodobnem demokratičnem svetu.
Že nekaj let prej so se nakazovali zlovešči znaki tragedije, ki je kasneje, leta 1991 in še nekaj let zatem zajela skoraj celo takratno YU. Tako se je po vseh političnih pogovorih, prepričevanjih in nasprotovanjih, 26. junija začela vojna v Sloveniji. In ne pozabimo, najprej je naša samostojnost in suverenost bila dobljena na bojnem olju in šele zatem za pogajalsko mizo! Vendar je moja trditev v nasprotju s trditvijo, da je Slovenija svojo samostojnost dosegla pretežno z nenasilnimi, pravnimi, političnimi, informacijskimi in drugimi sredstvi in prizadevanji-in ne z oboroženim bojem! Prav je, da se zavedamo takratnih mednarodnih političnih in tudi razmer v takratni skupni državi. Prav je, da ne samo priznavamo ampak tudi poznamo vlogo takratne slovenske politike, slovenske diplomacije in vseh tistih družbenih struktur, ki so bili vpleteni in aktivno sodelovali v procesu osamosvajanja.
Gotovo so vse te in tudi druge okoliščine olajšale celoten proces osamosvajanja Slovenije. Ni pa prav, da ob prispevku vseh naštetih elementu oboroženega boja takratnih obrambnih sil Republike Slovenije-TO in milice-dajemo prizvok manjvrednosti. Takrat je bilo potrebno z orožjem braniti demokratično sporočilo državljanov Slovenije, da je slovenski narod zgodovinsko dozorel za upravljanje svoje usode v svoji državi! Zavedam pa se, da se z oddaljevanjem in poglabljanjem zgodovinskega spomina na vojne napore družbe in tragične posledice le te briše zavedanje pomena vseh, ki smo v vojni sodelovali. Vse to pričajo izjave, zapisi in govori v zadnjih letih, še posebej v maju in juniju, ko se pojavijo vsi, ki o takratnem času in dogodkih vedo več kot tisti, ki so v njih sodelovali. Zato naj bo to poduk tudi tistim politikom, ki so nas med osamosvojitveno vojno vodili, danes pa povzročajo spore in izgubo še tistega malo sijaja, ki je od tega zgodovinsko pomembnega dogodka, kar osamosvojitev nedvomno je, ostalo.
Sprašujem se, kako bi se končala naša osamosvojitev, če ne bi pripadniki TO in milice ob podpori prebivalcev in vseh obrambno varnostnih struktur nudile oborožen odpor? Naj poskušam to z dogodki, ki so se odvijali od 27. maja do 3. junija 1991 priklicati v naš skupni zgodovinski spomin: Kolona vojaških oklepnih in drugih bojnih in transportnih vozil se je prebijala iz Varaždina, bila ovirana in zaustavljena na mostu preko Drave v Ormožu, izbrala naslednji smer in se borila v samem mestu ter prodirala proti končnemu cilju-mednarodnemu mejnemu prehodu v Gornji Radgoni. V Radencih je bil od orožja JA ranjen civilist Alojz Gaube, ki je nekaj dni zatem umrl v murskosoboški bolnišnici. Med potjo so kolono bolj ali manj uspešno napadali pripadniki TO in milice z orožjem, postavljene so bile barikade in po preboju le teh je koloni uspelo prodreti do Gornje Radgone. Kljub poskusu dela enote, da prodre preko mostu na Muri v Radencih s ciljem, da zavzamejo mejni prehod v Gederovcih jim to ni uspelo in so se ponovno priključili glavnini kolone. V spopadih med prodiranjem kolone so se izkazali prostovoljci, ki so že v Radencih zajeli dve vozili, v Radgoni še drugi dve ter z molotovkami uspeli zažgati štiri tovornjake, tako, da je kolona ostala praktično brez spremljevalnih vozil. Bili so ranjeni in tudi mrtvi. Tako vojaki kot civilisti!
Do umika enote JLA se je v Gornji Radgoni dogajalo še marsikaj. Obstreljevanje zvonika in obkoljenih vojakov JA, grožnje, pozivi k pogajanjem in predaji. Popoldan 3. julija je postalo jasno, da Popov pomoči svojih ne bo dobil in ko je tudi uradno začelo veljati premirje med stranema, so se pogajanja le začela. Na njih so z odobritvijo slovenskega političnega in vojaškega vrha sklenili, da se bo kolona v spremstvu milice umaknila iz Slovenije, lahko pa bo obdržala vso tehniko in orožje. Gornja Radgona je med vojno za Slovenijo utrpela največ škode, bila je delno razrušena s simbolom, katere slika je obkrožila svet-zvonikom radgonske cerkve. Po opisanih razmerah dogodkov na desnem bregu reke Mure je jasno, da sta se spopadali dve strani in obe strani sta za dosego svojega cilja uporabljala različno orožje. Cilji pa so bili različni-enota JLA je želela doseči in izpolniti strateški cilj, ta pa je bil zavzetje mednarodnega mejnega prehoda v Gornji Radgoni, branilec, legalna in legitimna obrambna sila Slovenije pa je z orožjem branila svoje ozemlje in želela preprečiti uresničitev strateškega cilja napadalca. Zato se vojni veterani ne sprašujmo, ali je Slovenija cilj dosegla le z oboroženim bojem ali ne, pač pa povejmo glasno in odločno: Slovenija se je osamosvojila in ključno dejstvo je, da je pravi junak slovenske osamosvojitve slovenski narod, državljanke in državljani, ki so se v izjemno negotovih razmerah pogumno in z veliko večino odločili za samostojnost in so to odločitev tudi branili pred agresijo JLA. Branili so jo, tesno povezani s svojo TO in milico, ki so jima neomajno zaupali, saj smo bili pripadniki teh enot del ljudstva, zakoreninjeni v njem z družinskimi, prijateljskimi in sosedskimi vezmi!
Spoštovani veterani in vsi, kateri ste spomin na takratne dogodke počastili s svojo prisotnostjo!
Danes smo tu zbrani tudi ljudje, ki smo dolga leta sodelovali v procesih izgradnje svojih lastnih obrambnih sil. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da smo se učili z orožjem braniti svojo domovino. In smo se ne samo naučili, ampak tudi usposobili in izurili. Učili in urili smo tudi druge, našo rezervno sestavo, ki so to znanje in usposobljenost tudi učinkovito izkoristili, saj je bila leta 1991 usoda države tudi v njihovih rokah. Naučili in izurili smo se tudi v sodelovanju z drugo komponento obrambnih sil, z milico, ki je ob svojih vsakodnevnih varnostnih nalogah v vojni za Slovenijo izvajala tudi oboroženi boj. Zato je govoriti o nekakšni diskontinuiteti popolnoma neumestno in tudi žaljivo do pripadnikov TO in milice. Še bolj pa je s stališča narodove zavesti odrekanje kontinuitete kratkovidno dejanje in do obisti žaljivo do vseh, ki so se skozi zgodovino trudili za narodovo samobitnost in so mnogi zanjo dali tudi svoja življenja.
Po vsem povedanem se vojni veterani moramo zavedati naših nalog in naše vloge v prihodnosti. Pogoj za naš obstoj je politična nepristranskost, kar pa ne pomeni, da se odpovedujemo pravici oblikovanja mnenja do načina vodenja države in aktualnih družbenih dogodkov. Nasprotno, vojni veterani smo integralni in nadvse pomemben del družbe, ki smo jo aktivno gradili, sooblikovali in obranili, zato ne samo, da imamo pravico imeti mnenje, pač pa imamo tudi dolžnost to mnenje na podlagi argumentov tudi izraziti. Zaradi boljšega razumevanja pa opozarjam še na nekaj: politična nepristranskost ni enaka politični pasivizaciji. Politično nepristranskost moramo razumeti kot enakopravno obravnavo vseh političnih elit, ne oziraje se na njihovo ideološko usmerjenost. Zaradi vsega, kar se je dogajalo z obema veteranskima organizacijama – ZVVS in SEVER-in z odnosom strankarskih političnih elit sem bil zaradi vseh nas dolžan to tudi jasno izreči. Zaradi vsega navedenega sem ocenil, da je ravno Gornja Radgona, ki je v svoji zgodovini doživela in preživela lepe, pa tudi težke trenutke, pravi kraj za poziv najbolj odgovornim v naši državi, da v interesu resnice o osamosvojitvi Slovenije oblikuje zgodovinsko komisijo, ki naj na podlagi dokumentarnega in arhivskega materiala spiše celovit dokument o slovenskem osamosvajanju v vseh njegovih razsežnostih. Izročilo zanamcem bi si to gotovo zaslužilo, saj se vojni veterani zavzemamo za pravico, resnico in sožitje med ljudmi.
Spoštovani, spoštovane!
Še enkrat iskrena hvala vsem aktivnim udeležencem spopada z enoto JA za osvoboditev mednarodnega mejnega prehoda Gornja Radgona. »Spoštujmo svoj državo in ljubimo svojo domovino«
Po končanem uradnem delu slovesnosti ob spomeniku Nikoli več, je sledilo prijateljsko druženje v domu gasilcev v Gornji Radgoni.
Fotografije: Franci Klemenčič, Dani Mauko, Dušan Zagorc in F.B.