V mestu penine in sejmov Gornji Radgoni so se spomnili odhoda zadnjega vojaka JLA
Podobno kot marsikje po državi, so letošnji, jubilejni Dan državnosti obeležili tudi v Gornji Radgoni, kjer se je med „desetdnevno vojno“ za Slovenijo odvijalo marsikaj dramatičnega in si mesto, za svojo pokončno držo, gotovo prisluži naziv „Mesto heroj“. Tako se je v soboto, natanko ob 19. uri, ko so vojaki JLA pred 30 leti zapustili mesto na reki Muri, začela osrednja slovesnost ob 30-letnici samostojne Republike Slovenije in v spomin na odhod zadnjega vojaka JLA iz mesta. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Osrednja slovesnost v Gornji Radgoni, pri pripravi katere je največ postoril Dušan Zagorc, se je odvija v spominskem parku pri znamenju Nikoli več na Maistrovem trgu v Gornji Radgoni. Na njej so sodelovali častna straža gardne enote Slovenske vojske in kvintet trobil Slovenske policije, Pihalni orkester Gornja Radgona, praporščaki, Marjetka Urbanič Rudolf in moderatorka Vera Granfol, udeležence pa je pozdravil radgonski župan Stanislav Rojko, ki je kot aktivni borec ob pohvali in zahvali vsem, ki se se pred 30 leti bojevali za svoje mesto in Slovenijo, mladim položil na dušo, naj ohranijo in gradijo slovensko državo prihodnjih tisoč let tako, da se bo izpolnila želja na mostu prijateljstva med Radgonama – Nikoli več. Rojko in Kovšca sta tudi položila venca na spominsko obeležje.
Še prej pa so se slovesnosti začele v Radencih, v Spominskem parku osamosvojitvene vojne 1991, z 20. spominskim pohodom ob meji, ki se ga je udeležilo kakšnih 80 najbolj vztrajnih pohodnikov. Pozdravni nagovor pred pohodom je imel predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Gornja Radgona Nikolaj Brus, ki je nekoliko okrcal lokalno politiko v povezavi s slovesnostjo. Z druge strani, iz Ceršaka pa je proti Gornji Radgoni, 30 kilometrov po Muri plaval legendarni Martin Strel, ki je približno istočasno, kot pohodniki iz Radencev, prispel v Gornjo Radgono. S proslavo so tako Radgončani in mnogi drugi obeležili spomin na dan, ko se je pred natanko 30 leti enota jugoslovanske vojske pod poveljstvom polkovnika Berislava Popova umaknila iz mesta proti Hrvaški, tako kot so se po glavnem peturnem spopadu, v katerem je bilo poškodovanih veliko objektov, na pogajanjih dogovorili dan prej.
Na slovesnosti je predsednik DS Alojz Kovšca pozval, naj bomo strpni drug do drugega, naj imamo radi domovino in naj cenimo svobodo, za katero so se naši predniki borili v številnih bojih. Po besedah Kovšce je ob osamosvajanju bil jasen cilj, da želimo živeti v samostojni in svobodni državi. Pri tem nas je gnala pripadnost, znali smo se povezati in se odločno boriti za naše vrednote, za skupno dobro, za našo prihodnost. Danes to pogrešamo. Tudi če med nami živijo ljudje, ki so nasprotovali naši samostojnosti in ji še danes, ne smemo nikomur jemati pravice do svobode govora ali ga žaliti, če ne čuti pripadnosti vrednotam slovenskega rodu in domovine, je dejal. Za vse je prostor pod soncem, edina prava pot pa je, da napolnimo naš prostor z ljubeznijo drug do drugega, s spoštovanjem do drugačnih in drugače mislečih, vendar z neomajno voljo ohraniti svoj jezik, običaje in vrednote. „Kdor ljubi svojo domovino, ne išče razdorov, temveč iskreno ponuja roko sodelovanja vsem sodržavljanom. Upravičeno se lahko vprašamo, kako ljudem vrniti zaupanje v politiko, kako spet obuditi ponos in zavedanje, da smo Slovenci velik narod, čeprav majhen po številu prebivalcev. Biti na svoji zemlji sam svoj gospodar niso bile zgolj tisočletne sanje, ampak tudi velika odgovornost,“ je dejal Kovšca, pri čemer smo po njegovih besedah preizkušnje uspešno premagovali, in tudi zadnjo v obliki pandemije koronavirusne bolezni, ki je dodobra pretresla svet, bomo, čeprav je močno zarezala v naša življenja in nas razdelila.
„Ali dandanes še premoremo moči, da se o nečem zopet poenotimo, poiščemo skupne točke, ki nas bodo povezale v želji po lepši prihodnosti? Je to sploh še mogoče?“ se je vprašal slavnostni govornik Kovšca in si odgovoril, naj človeško priznamo in končno začnemo odpravljati napake, ki smo jih povsem življenjsko storili na tej zrelostni poti samostojnosti. V prihodnje pa naj nam ne zmanjka optimizma in smelih načrtov, kot pri Martinu Strelu, ki znova in znova preseneča v čast in ponos domovine Slovenije, je sklenil nagovor predsednik DS, ki je kot rečeno v čast 30-letnici Slovenije preplaval 30 kilometrov po reki Muri od Ceršaka do Gornje Radgone.
V nadaljevanju v celoti objavljamo govor predsednika DS Alojza Kovšce:
V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim v imenu drugega doma slovenskega parlamenta na nocojšnji slovesnosti v Gornji Radgoni. Danes smo zbrani na mestu, kjer so se dan po razglasitvi samostojne Slovenije in ponosnem dvigu slovenske zastave vneli srditi spopadi med Jugoslovansko ljudsko armado in slovensko teritorialno obrambo, ki je takrat odločno stopila v bran slovenskega ozemlja. Tudi sam sem sodeloval pri osamosvajanju Slovenije in lahko rečem, da to niso bili lahki časi. Ozemlje smo branili pred armado, ki je veljala za eno najmočnejših v evropskem prostoru. A v nas je vela močna želja in patriotizem, da se upremo agresorju in ga preženemo z naših tal. Ob tem se spomnim misli slovenskega pesnika Janeza Menarta, ki pravi:
Pa naj je včasih bilo res hudó,
nič mi ni žal, saj je moralo biti,
včasih je prav, da stemni se nebo,
da se navadimo sonce ljubíti.
Velikokrat se vrednosti posamezne dobrine žal zavemo šele, ko nam je ta vzeta. Mogoče je moralo tako biti, da smo spoznali, da ni vse samoumevno, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, da smo si zagotovili varen in dostojen dom … Slovenci smo imeli ob osamosvajanju jasen cilj, da želimo živeti v samostojni in svobodni državi. Pri tem nas je gnala pripadnost, znali smo se povezati in se odločno boriti za naše vrednote, za skupno dobro, za našo prihodnost. Danes to pogrešam. In upravičeno se lahko vprašamo, kako ljudem vrniti zaupanje v politiko, kako spet obuditi ponos in zavedanje, da smo Slovenci velik narod, čeprav majhen po številu prebivalcev. Tega odgovora žal ne znam stresti iz rokava.
V nagovorih ob obletnici sem vedno ponavljal, da se je svet spreminjal in mi z njim. Biti na svoji zemlji, sam svoj gospodar niso bile zgolj tisočletne sanje, ampak tudi velika odgovornost. Preizkušnje smo uspešno premagovali, tudi zadnjo v obliki pandemije koronavirusne bolezni, ki je dodobra pretresla svet, bomo, čeprav je močno zarezala v naša življenja in nas razdelila. Ali dandanes še premoremo moči, da se o nečem zopet poenotimo, poiščemo skupne točke, ki nas bodo povezale v želji po lepši prihodnosti? Je to sploh še mogoče? Človeško priznajmo in končno začnimo odpravljati napake, ki smo jih povsem življenjsko storili na tej zrelostni poti samostojnosti. Ozavestimo, da je res lepo živeti v Sloveniji. Bodimo ponosni na doseženo, bodimo prijazni drug do drugega, bodimo čuteči do prelepe narave in zelenega okolja, bodimo smeli v idejah, bodimo podjetni in ustvarjalni, kot smo že enkrat bili, saj kje najti še lepši je svet in kje lepše je kot doma ….
Danes stojimo v spominskem parku Nikoli več, ki nas spominja na pretekle dogodke in opominja, naj za svojo državo dobro skrbimo, saj so zanjo že v 1. svetovni vojni in nato še v osamosvojitveni vojni mnogi naši rojaki žrtvovali imetje in predvsem svoja življenja. Tega ne smemo odriniti na rob, pozabiti, dopustiti, da bi parcialni interesi prevladali nad skupnim dobrim … Poskrbeti moramo za narod, še posebej pa za ranljive skupine. Kajti moč in trdnost verige je odvisna od njenega najšibkejšega člena.
Spoštovani,
že tri desetletja samostojni orjemo slovensko zemljo, zdaj smo na svojih tleh res sami svoj gospodar. Koliko naših literarnih velikanov je tiho sluteč ta dan bodrila misel o svoji domovini – samostojni državi Sloveniji. Tako kot smo pred tridesetimi leti ponosni stopili na svojo pot, stopimo tudi danes in jutri in v prihodnje. Živimo v lepi deželi, obdani z morjem na eni strani, hribi in ravninami na drugi ter neokrnjeno naravo, ki nam daje možnosti za pridelavo zdrave hrane ter pobeg v mir in tišino, kadar to potrebujemo. Bodimo strpni drug do drugega, imejmo radi našo domovino, cenimo svobodo, za katero so se naši predniki borili v številnih bojih. Ob praznikih ponosno razobesimo slovensko zastavo in pokažimo, da nam je mar.
Zato tudi danes veseli praznujmo ta praznik, v prihodnje pa naj nam ne zmanjka optimizma in smelih načrtov za prihodnost. Kot Martin Strel, ki znova in znova preseneča svet z drznimi podvigi v čast in ponos domovine Slovenije.
Še enkrat – vse najboljše, draga Slovenija!
