Cipotovi iz Nemčavcev pri Murski Soboti spadajo že med nogometne družine-dinastije
Po svetu je veliko športnih, torej tudi nogometnih družin, kjer je tudi več uspešnih generacij, od dedkov, sinov, vnukov…, ki so dosegali in dosegajo vrhunske rezultate. Takšnih je seveda kar nekaj tudi v Sloveniji. In v primerjavi z denimo zelo uspešno nogometno družino – dinastijo (Branko, Marko, Luka in Rok) Elsner, kjer se je nogomet dobesedno razvijal „s kolena na koleno“, ki je znana praktično po vsej Sloveniji in tudi širše, pa je nekoliko v senci prav tako uspešna prekmurska nogometna družina Cipot, ki je sicer nekoliko manj znana širši slovenski nogometni javnosti. S pomočjo Franca Bobovca – Bobija, nekdanjega športnega novinarja, ki so ga mnogi imenovali kar „nogometni leksikon“, smo se na njegovem domu v Dobrovniku srečali s štiričlansko nogometno družino Cipot. Obrambni igralec – štoper, oče Emil, ki bo kmalu napolnil 70 let, ki je že pred šestimi desetletji zaigral za mlajše selekcije soboške Mure, se je leta 1972 preselil v lendavsko Nafto, kjer je mimogrede vmes igral tudi skupaj s tokratnim gostiteljem Ferijem Bobovcem, ki se že desetletja ukvarja tudi z zbiranjem dresov, zastavic, šalov in drugih spominkov povezanih z nogometom iz celega sveta. V njegovi spominski sobi, kjer se v zaslužnem pokoju največ zadržuje, ima Bobi na tisoče eksponatov, kakršnih gotovo nima nihče v Sloveniji in daleč naokoli.
Njegov nekdanji soigralec, izpred skoraj pol stoletja, Emil je v Dobrovnik prišel v družbi slovenske nogometne legende, svojega sina Fabijana (25.8.1976), zraven pa sta bili še prihajajoči zvezdi nogometa, vnuka Kai (28.4.2001) in Tio (20.4.2003). Zlasti prvi se je izkazal tudi v minuli sezoni, še sedaj pa sta oba profesionalna nogometaša edinega prekmurskega prvoligaša, in bosta že kmalu na razpolago Murine trenerju Antu Šimundži, tudi na evropskem prizorišču, ko bo Mura v kvalifikacijah za Ligo Evropa gostovala pri estonskem Nomme Kalju. Njun oče, legendarni Fabijan je po eni strani vesel, da fanta tako napredujeta, a kljub temu opozarja, da je potrebno stopati počasi. Kritičen je, enako kot njegov oče Emil, ko je njega opozarjajo, da se nikamor ne pride čez noč. „Moj oče je bil dejansko zelo kritičen in je imel prav, saj mi je s tem pomagal. Spomnim se moje generacije, ko se ni moglo kar iz kadetske selekcije priti v člansko. Mi smo bili dvakratni državni mladinski prvaki, a so nas kljub temu vse sposodili v bližnje Bakovce. In šele po uspešnem nastopu pri nižjeligašu sem lahko leta 1996 prišel nazaj v člansko ekipo Mure, kar je zame bilo nekaj posebnega, kar se ne pozdablja. Tri leta pozneje sem šel v Maribor in nato v tujino ipd.“ nam je razložil Fabijan, ki je poleg za Muro in Maribor, v Sloveniji igral tudi za Nafto Lendava, Rudar Velenje, Muro 05, ter tudi v Švici, ter za dva osrednja kluba v Katrarju. Danes je popularni Fabi trener NK Kema Puconci, kjer poleg za člansko ekipo skrbi tudi za razvoj kakšne stotnije mladih bodočih nogometašev.
Ponosen je Fabi, ki je mimogrede zbral tudi 26 nastopov za slovensko izbrano vrsto, na svoja sina velikana, saj ga že počasi dohitevata na višini dobrih 193 centimetrov. Verjame v njuno kakovost, a vseeno opozarja, da ne sme biti „prehitrega napredovanja, saj si na koncu lahko razočaran. Ob morata počasi nadaljevati kariero, saj sta komaj na začetku poti. Kakovost zagotovo obstaja, tudi pridna sta, trdno delata in poslušata, a ker sta še mlada, ju poskušam držati na realnih tleh, saj se lahko hitro zgodi, da mladi nogometaši poletijo, in na koncu sledi razočaranje,“ nam je dejal oče Fabir, ki si seveda želi, da bi sina naredila še korak dlje kot on, a je potrebno iti počasi, stopnico za stopnico. „Bil bi ponosen, če jima uspe, da naredi še korak več kot ‘foter’. Sam sem igral na vseh položajih, tudi sina sta poskusila že vse, kar je za mladega nogometaša le dobro. Tako bolje razumeš samo igro in kako vse skupaj poteka. Je pa res, da ima Kai, ki je že zaigral nekaj tekme, zagotovo boljši nos za zadetek, kot sem ga imel sam. Zdaj se tudi več trenira in posveča vsem podrobnostim kot v mojih časih. Pošteno povedano, sinoma želim vse najboljše, a moja opozorila ostajajo enaka: Nikoli ne smeta prekmalu razmišljati o slavi, oz. živeti, po domače povedano, v sedmih nebesih, kajti takrat je prihodnost lahko zelo grenka“, pove oče Cipot.
