Velemojster je dosegel 28 domačinov, s sedmimi pa je remiziral, tako da je bil končni rezultat 31,5: 3,5
V drugi polovici preteklega stoletja je bilo v Gornji Radgoni kar veliko zanimanja za šah. V goste so prihajali številni znani šahisti. Tako je bil denimo marca leta 1966 gost v tistem času eden boljših jugoslovanskih šahistov, Ljubljančan Bruno Parma, ki je prav tisto leto nastopil v jugoslovanski šahovski ekipi na šahovski olimpijadi v Havani. Med gostovanjem v Gornji Radgoni je velemojster Parma proti radgonskim šahistom odigral simultanko. Igra se je odvijala v dvorani nad prodajalno Kmetijske zadruge (ta prostor sedaj koristi Glasbena šola Gornja Radgona). Bruno Parma, ki je istočasno igral simultanko kar na 35 deskah, je zabeležil kar 28 zmag in le sedmim Radgončanom je uspelo remizirati. Kdo je remiziral ni zabeleženo. Med igralci proti Bruno Parmi pa sem avtor prispevka bil tu sam. Zanimivo je tudi to, da si je dvoboj v katerem je Bruno Parma igral proti vsem z belimi figurami, ogledalo veliko takratnih ljubiteljev šahovske igre.
S prispevkom želimo oživeti na čas ko je bil šah igra, za katero se je v Gornji Radgoni zanimalo kar veliko ljudi. V naslednjih letih se je sicer zanimanje še povečalo. Še posebno veliko zanimanja je bilo med takratnimi uslužbenci Carinske uprave oz. carinikov.
Sicer pa, Bruno Parma je že kot gimnazijec uveljavil kot najboljši šahist med jugoslovanskimi mladinci. S šestnajstimi leti je zmagal na mladinskem šahovskem prvenstvu Jugoslavije in ta uspeh ponovil tudi v naslednjih dveh letih. Leta 1961 je v Haagu postal svetovni mladinski prvak, s čimer je postal takrat najmlajši mednarodni mojster na svetu. Čez dve leti je pridobil Velemojstrski naslov. V tem času je posral član jugoslovanske ekipe, ki je bila velesila in to takoj za Sovjetsko zvezo… V več kot dvajsetletni reprezentančni karieri je osvojil šest olimpijskih kolajn. Bruno Parma se je v svoji šahovski karieri meril z najmočnejšimi šahisti tistega časa. Med elitnimi igralci, kot so bili: Boby Fišer, Anatolij Karpov, Boris Spaski, Vasilij Smislov, Mihail Talj, Tigran Petrosjan, Bent Larsen, Viktor Korčnoj… bil je skoraj nepremagljiv. Parma je veljal tudi za vrhunskega poznavalca teorije otvoritev. Svoj najboljši rezultat je dosegel na veleturnirju miru v Zagrebu leta 1965,, ko je na najmočnejšem tekmovanju tistega leta brez poraza delil četrto mesto pred številnimi sloviti velemojstri. Na tekmovanjih za svetovno prvenstvo je na conskem turnirju leta 1975 v Rejkjaviku, delil drugo mesto. V jugoslovanskem okviru je leta 1971 prejel Red zaslug za narod s srebrno zvezdo, ki ga je podelil sam predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito, v slovenskem prostoru pa je leta 1986 prejel Bloudkovo nagrado in leta 2002 Častni znak svobode RS… (F.K.)
Foto: Franci Klemenčič