ATP (moška teniška zveza) in WTA (ženska teniška zveza) dovoljujeta ruskim in beloruskim igralcem nastopati na svojih turnirjih kljub ruski agresiji na Ukrajino, so kompleksni in temeljijo na več dejavnikih. Poglejmo si nekatere od teh, ki so dejansko nerazumljivi in nepošteni v odnosu do drugih športnih panog, ki so pod okriljem Olimpijskega komiteja.
1 Individualna narava tenisa
Teniški igralci nastopajo kot posamezniki in ne kot del nacionalne ekipe (razen v nekaterih ekipnih tekmovanjih, kjer je bil Rusiji in Belorusiji prepovedan nastop). ATP in WTA poudarjata, da bi bila prepoved nastopa posameznikom zgolj na podlagi njihove narodnosti diskriminatorna. Primerjajo se z drugimi športi, kjer posamezniki prav tako tekmujejo ne glede na dejanja svojih vlad (npr. nogometaši, ki igrajo v mednarodnih klubih).
2 Nevtralnost igralcev
ATP in WTA sta ruskim in beloruskim igralcem dovolili nastopati le kot “nevtralnim” športnikom. To pomeni, da ne smejo izkazovati nobene nacionalne simbolike (zastave, himne itd.) in se ne omenjajo kot predstavniki Rusije ali Belorusije. Ta ukrep je bil uveden kot kompromis med popolno prepovedjo in ohranitvijo možnosti za igralce, da nadaljujejo svojo kariero.
3 Osredotočenost na igralce, ne na vlado
Organizaciji ATP in WTA ločujeta dejanja ruske vlade od posameznih ruskih in beloruskih igralcev. Menita, da ni pravično kaznovati posameznike za dejanja, na katera nimajo vpliva. Poudarjata, da mnogi igralci morda osebno nasprotujejo vojni, vendar se zaradi varnosti ali drugih razlogov ne morejo javno izraziti.
4 Finančni in organizacijski vidiki
Popolna prepoved vseh ruskih in beloruskih igralcev bi imela velike finančne in organizacijske posledice za turnirje in obe organizaciji. Prav tako bi lahko povzročila pravne izzive s strani igralcev.
5 Različna stališča v športnem svetu:
Medtem ko je Mednarodni olimpijski komite (MOK) priporočil izključitev ruskih in beloruskih športnikov iz mednarodnih tekmovanj, ni vseh športnih zvez enako ukrepalo. Nekatere so sledile priporočilu MOK, druge pa so sprejele podoben kompromis kot ATP in WTA. Primer Wimbledona leta 2022, ki je prepovedal nastop ruskim in beloruskim igralcem, je pokazal, da takšne odločitve niso bile splošno podprte v teniškem svetu in so imele posledice (odvzem točk s strani ATP in WTA).
Odločitev ATP in WTA, da dovolita ruskim in beloruskim igralcem nastopati kot nevtralnim športnikom, je rezultat kompleksnega prepleta individualne narave tenisa, želje po izogibanju diskriminaciji, ločevanja med dejanji vlade in posamezniki ter praktičnih finančnih in organizacijskih vidikov. Medtem ko je MOK zavzel strožje stališče, ATP in WTA menita, da je njihova pot bolj pravična do posameznih igralcev, ki ne nosijo odgovornosti za dejanja svoje vlade. Kljub temu pa se zavedajo občutljivosti situacije in so obsodili rusko agresijo na Ukrajino. Kaj poreči na vse to? Vedno je v ospredju denar, človeška življenja, grozodejstva in posledice, ki jih puščajo vse vojne za seboj so, žal, drugotnega pomena.
Le nekateri ruski teniški igralci so se izrekli proti agresiji Rusije v Ukrajini.
Andrej Rubljov je po začetku invazije je na turnirju v Dubaju na lečo kamere napisal »No war please.« (Prosim, ne vojne.). Kasneje je večkrat ponovil svoje protivojno stališče in izrazil željo po miru.
Anastazija Pavljučenkova je ena redkih ruskih športnic, ki je zelo odkrito obsodila vojno. Na družbenih omrežjih je zapisala, da »osebne ambicije ali politični motivi ne morejo upravičiti nasilja« in da je »proti vojni in nasilju«.
Darija Kasatkina je javno obsodila vojno in jo označila za »popolno nočno moro«. Zaradi svojega protivojnega stališča in dejstva, da je javno priznala svojo homoseksualnost, je dejala, da se ne počuti varno vrniti v Rusijo. Aprila 2025 je sporočila, da bo v svoji profesionalni teniški karieri naprej zastopala Avstralijo, državo, ki jo je začela imenovati svoj dom po javni nasprotovanju vojni.
Danil Medvedjev je bil bolj previden v svojih izjavah, a je kmalu po začetku invazije pozval k miru med državama.
Treba opozoriti, da večina ruskih teniških igralcev ni javno kritizirala vojne. Razlogi za to so lahko različni, vključno s strahom pred posledicami v Rusiji za njih same in njihove družine, pa tudi morebitno podporo vojni ali željo po izogibanju politizaciji športa. Ukrajinska teniška igralka Marta Kostjuk je izjavila, da je le peščica ruskih in beloruskih igralcev odkrito nasprotovala vojni. Poudarila je, da mnogi morda želijo mir, vendar le pod pogoji ruske zmage.
Kljub nekaterim posameznim izjavam ostaja dejstvo, da večina ruskih teniških igralcev ni javno obsodila agresije svoje države na Ukrajino. Podobna zgodba je tudi v primeru Izraela, ki izvaja genocid na Palestinci. Slednjih nit MOK ni izključil iz tekmovanje, kar pa je še bolj žalostno, Evropska unija ni izrazila nasprotovanja, da Se Izrael udeležuje športnih tekmovanj v okviru Evrope. Kaj je na tem področju naredila Slovenija, bi morda pričakovali odgovor od naših politikov. Polan usta so jih, a odkrito se bojijo (zaradi EU) govoriti glasneje, kot bi lahko.
Zbral: Doc. dr., mag. Bojan Macuh
Danil Medvedjev je od začetka nasprotoval vojni