Tragičen dogodek v Murski Soboti, kjer je prišlo do fizičnega napada dijaka na dijakinjo, je pretresel slovensko javnost in odprl globoka vprašanja o varnosti, duševnem zdravju mladih ter učinkovitosti sistemskih varovalk.
Kot že veliko krat doslej tudi tokrat dajem na prvo mesto vlogo staršev, ki so prvi steber otrokovega osebnostnega razvoja. Ti naj bi bili tisti, ki naj bi prvi opazili spremembe v vedenju, osamitev, agresijo ali znake stiske mladostnika. V družini se namreč postavljajo meje in gradi odnos do nasilja. Če je nasilje v domačem okolju normalizirano, ali če vlada čustvena odsotnost, se toliko bolj poveča tveganje za deviacije. Ob incidentu kot je omenjeni, se pogosto izkaže, da starši niso imeli celotnega vpogleda v življenje otroka ali njegove socialne interakcije, kar kaže na nujnost aktivnejšega vključevanja v mladostnikovo vsakdanje življenje.
Drugi dejavnik je vsekakor šola, ki dejansko ni le prostor učenja, ampak ključno socialno okolje, kjer mladostniki preživijo večino dneva (v kolikor do šole sploh pridejo). V okviru varnostnega protokola, ki ga mora imeti vsaka šola, mora le-ta zagotavljati fizično varnost, hkrati pa vzpostaviti okolje, kjer se o nasilju upajo spregovoriti tako žrtve kot opazovalci. Pomembno vlogo imajo na šolah (predvsem poklicnih in srednjih) svetovalne službe, ki pa so marsikje kadrovsko podhranjene, kar onemogoča poglobljeno delo s tveganimi posamezniki, preden ti prestopijo prag fizičnega nasilja. Postavlja se seveda vprašanje, ali so bili v primeru nasilja na Srednji zdravstveni šoli v Murski Soboti vzpostavljeni vsi resursi in so strokovne službe delovale skladno s svojimi pristojnostmi. Tukaj mislim predvsem na sodelovanje s Centrom za socialno delo, kajti ravno njihova naloga in vloga je vstopiti v družinsko okolje, ko starševstvo odpove. ali ko so zaznana tveganja. Te in še mnoge druge odgovore bo dala nadaljnja policijska preiskava, ki bo vsekakor pojasnila razloge za incident.
Za obravnavo otrok, ki kažejo nasilno vedenje in ostale čustvene pomanjkljivosti, imamo v Sloveniji na voljo devet Strokovnih centrov (nekdanjih vzgojnih zavodov) z mnogimi nastanitvenimi enotami, ki so namenjeni obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami. Ti centri so bili leta 2021 preoblikovani na podlagi Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (ZOOMTVI). Njihov namen ni več le namestitev otrok, temveč delujejo kot regionalna središča, ki nudijo tudi preventivno pomoč, svetovanje šolam in mobilne time. Tudi v Prekmurju deluje Strokovni center v Veržeju. Ta je resda namenjen mlajši populaciji (osnovnošolski), za mladostnike pa zanje poskrbijo v Strokovnem centru Mladinski dom Maribor, kjer imajo nameščene tudi mladostnike. Težko bi sprejel kritiko, da tovrstne ustanove pri nas ne delajo dovolj kakovostno in ne poskrbijo, da otroci in mladostniki ne dobijo vsakodnevno dobre oskrbe, predvsem strokovne, za nadaljnje življenje. Veliko izmed njih pomoč sprejme, jo razume veliko krat prej in v širšem kontekstu kot njihovi starši, zaradi katerih se otroci in mladostniki tudi znajdejo znotraj teh ustanov.
Družba ustvarja kontekst, v katerem mladi odraščajo. Živimo v času, ko so digitalne vsebine prežete z agresijo, kar lahko pri mladih zniža prag tolerance do nasilja. Ugotavljamo, da družba pogosto zamiži na eno oko ob »manjših« incidentih, dokler ti ne eskalirajo v tragedijo. Takšnih primerov pa imamo pri nas v zadnjih letih vedno več. Potreben je torej preklop k ničelni toleranci do vsakršnega nasilja (tudi verbalnega, ekonomske in spletnega).
Policija in pravosodni organi v omenjenem primeru opravljajo svoje delo. Kot smo lahko razbrali iz medijev, je 15-letnemu osumljencu je preiskovalni sodnik že odredil 30-dnevni pripor. Policija pa posledično preiskuje sume kaznivih dejanj povzročitve lahke telesne poškodbe in povzročitve splošne nevarnosti. Ker gre za osebo, starejšo od 14 let, je storilec kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Sodišče bo v nadaljevanju odločalo o ukrepih, ki lahko vključujejo nadzor organa socialnega varstva ali v skrajnem primeru oddajo v prevzgojni dom, v našem primeru Strokovni center. Verjetno bo po hitrem postopku potrebna sanacija nastale traume v omenjenem šolskem okolju, dolgoročno pa bo potrebno dati odgovore na vprašanja, kako v šolski prostor vnesti več preventive in fizične varnosti, ne da bi šole spremenili v zaprte ustanove.
Incident v Murski Soboti nas uči, da je preventiva tiha, medtem ko je neukrepanje glasno in boleče. Namesto da se po takem dogodku zapremo v strah, ga izkoristimo za to, da zgradimo mostove zaupanja. Naj bo to priložnost, da starši danes vprašate svojega otroka: »Kako se zares počutiš?« in da kot družba nehamo tolerirati sovražnost v kateri koli obliki v odnosu do kogar koli. Običajno zaključim s spodbudno mislijo, saj črnogledost slabo vpliva na celotno družbo in življenje v njej:
Vsako dejanje prijaznosti, vsako razmišljanje brez obsojanja in vsak trenutek, ko se odločimo za sočutje namesto za ravnodušnost, je nevidna vez, ki krpa razpoke v naši družbi. Močnejši od vsakega nasilja je naš skupni pogum, da ostanemo človeški in da drug v drugem vidimo več kot le težavo – da vidimo sočloveka. (Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
