Na srečanje je prišlo 33 nekdanjih sošolcev, ki so pred pol stoletja zaključili osnovno šolanje v OŠ Križevci
Sredi letošnjega junija, je minilo 50 let, odkar je generacija osnovnošolcev, večina rojenih leta 1960, nekaj pa tudi leta 1959 ali 1961, končala osemletno šolanje v OŠ Križevci pri Ljutomeru. In je to bil pravšnji povod za srečanje nekdanjih sošolcev. Priprave na srečanje so se začele že v začetku letošnjega leta, vmes so se večkrat slišali in sestali predstavniki obeh takratnih osmih razredov, Emil Puklavec in Mira Žnidarič iz 8. a ter Branko Žnidarič iz 8. b. Da bi obudili spomine na to obdobje svojega odraščanja, so se v teh vročih junijskih dneh zbrali pred OŠ Križevci. Prisotnih je bilo 33 sošolk in sošolcev, 14 pa se jih žal, povečini iz zdravstvenih razlogov, srečanja ni udeležilo. Na srečanje so povabili tudi nekdanjo razredničarko 8. b razreda, Eriko Likar, razredničarka 8. a razreda, Julka Koren, pa je žal že pokojna.
V šoli jih je prijazno sprejela sedanja ravnateljica Vasilija Stolnik, jim razkazala šolske prostore in opisala delovanje šole. Ob ogledu precej drugačne in obnovljene šole pa je verjetno skoraj vsak videl sebe nekje v učilnici, na hodniku in spomini so kar sami po sebi vreli na plano. Ob tem so se spomnili tudi bivših učiteljev, ki so jim pol stoletja in več podali veliko prepotrebnega znanja in dobre osnove za nadaljevanje šolanja. Za vse je bil posebej vznemirljiv in nostalgičen ogled obeh prvih razredov, saj so nekateri sedli v klopi, enako kot leta 1967, ko so prvič prestopili šolski prag. V 5. razredu so se jim pridružili vrstniki iz podružničnih šol iz Logarovcev in Vučje vasi, tako da je v obeh osmih razredih bilo 53 učencev, od katerih je danes žal že šest pokojnih, a spomini na njih še vedno živijo v dušah sošolcev, zato so obiskali njihove grobove na pokopališču v Križevcih.
Po končanem obisku osnovne šole in pokopališča so druženje nadaljevali v Gostišču Zorko. Ob dobri hrani in pijači so se spominjali dogodkov in predvsem vragolij, ki so jih počenjali ter povzročali sive lase takratnim učiteljem, pri tem pa nikoli ni bilo večje škode, vsaj so bili tako prepričani. Za prisotne je bilo srečanje pravo čustveno doživetje, obujanje spominov in občutek, da nekatere vezi ostanejo za vedno. Znova se je pokazalo, da so prijateljstva iz šolskih let nekaj posebnega – čas mine, a skupaj doživeti trenutki iz osnovnošolskih dni ostajajo vtisnjeni v njihovih spominih. Razredničarka, gospa Erika Likar, jim je ob slovesu svetovala: »V spominu ohranite samo lepe stvari, tiste manj lepe pa čim prej pozabite.«
