Kmalu se bo začelo ponovno zares. Vsak začetek novega šolskega leta je vedno čas pričakovanj. Otroci se vračajo v šolske klopi, prvošolci vstopajo v povsem nov svet, starši računajo stroške, učitelji pripravljajo učilnice in načrte, država pa se rada pokaže kot veliki dobrotnik. Tudi letošnji začetek šolskega leta ni izjema. Toda prav tukaj se je vredno za trenutek ustaviti in vprašati: kaj je resnična naloga države na področju vzgoje in izobraževanja?
Država mora otrokom zagotavljati dostopno in kakovostno izobraževanje, primerne pogoje za delo, strokovne učitelje, varno šolsko okolje ter pomoč otrokom, ki je zaradi socialnih, razvojnih ali drugih okoliščin ne morejo dobiti sami. To so legitimne in pomembne javne naloge. Brezplačna oziroma javno financirana učna gradiva so lahko pomemben ukrep zmanjševanja socialnih razlik. Novi pravilnik za šolsko leto 2026/2027 med drugim širi zagotavljanje brezplačnih gradiv tudi na četrti razred. Problem nastane takrat, ko se začne politika dokazovati predvsem s tem, koliko stvari lahko otrokom podari, namesto s tem, kaj jim lahko dolgoročno zagotovi.
Ob letošnjem začetku šolskega leta bodo prvošolci prejeli izvod Ustave Republike Slovenije in slovensko zastavico, dijaki prvih letnikov srednjih šol pa prav tako izvod Ustave. Namen je, ali pa tudi ni razumljiv: spodbujati državljansko odgovornost, poznavanje ustavnih vrednot in pripadnost demokratični skupnosti. Pri vsakem takem ukrepu pa je povsem legitimno vprašanje, ali je bila izbrana najbolj smiselna oblika in ali je poraba javnega denarja zanjo sorazmerna z učinkom.
Ustava sama po sebi ne bo vzgojila odgovornega državljana. Zastavica tudi ne.
Otroka bo v odgovornega in kritično mislečega človeka oblikovala predvsem vsakodnevna vzgoja, kamor predvsem sodijo zgled staršev, kakovost učiteljevega dela, odnos do znanja, spoštovanje pravil, odgovornost za lastna dejanja in pripravljenost sprejeti posledice svojih odločitev.
Če prvošolcu, ki pravzaprav še ne zna brati, podarimo Ustavo, hkrati pa mu ne znamo dovolj dobro razložiti, kaj pomenijo pravice in dolžnosti, odgovornost, svoboda in spoštovanje drugega človeka, smo ostali pri simbolu. Če dijaku izročimo Ustavo, vendar mu šola ne omogoča dovolj prostora za argumentirano razpravo, kritično mišljenje in soočenje z različnimi pogledi, je tudi ta gesta predvsem protokolarna. Šola ne potrebuje predvsem več simbolike, temveč potrebuje več kakovosti. Potrebujemo učitelja (na žalost jih veliko primanjkuje), ki ima predvsem znanje in si zna vzeti čas za učenca. Potrebujemo ravnatelja, ki lahko vodi šolo, ne pa predvsem izpolnjuje administrativnih zahtev. Potrebujemo učilnice, v katerih je mogoče kakovostno delati. Potrebujemo učinkovito pomoč otrokom s posebnimi potrebami in otrokom z učnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami, pa seveda ne pozabljamo na nadarjene učence. Potrebujemo jasna pravila glede discipline, uporabe telefonov, nasilja in odgovornosti. Predvsem pa potrebujemo sistem, v katerem se strokovnega dela učiteljev ne razvrednoti z nenehnimi spremembami pravil in novimi birokratskimi obveznostmi.
Ministrstvo je v zadnjih letih uvedlo oziroma pripravilo številne sistemske spremembe. Tudi v šolskem letu 2026/27 se bodo postopoma uvajali prenovljeni učni načrti. To samo po sebi ni slabo. Šolski sistem se mora spreminjati, ker se spreminja družba. Toda vsaka sprememba še ni napredek. Največja nevarnost je, da se začne reformirati zaradi reformiranja samega. Učitelji pa so tisti, ki morajo nato nove zamisli vsak dan izvajati v razredu.
Starši, ne prepustite vzgoje šoli
Za starše naj bo začetek šolskega leta tudi priložnost za nekaj zelo preprostih odločitev. Otroku je treba jasno povedati, da šola ni servis, ki ga je mogoče ocenjevati samo po tem, koliko brezplačnih stvari zagotovi. Šola je prostor dela, učenja, vztrajnosti in odgovornosti. Zato je pomembno, da starši otroku ne sporočajo, da je ocena najpomembnejša stvar na svetu, a mu hkrati naj tudi ne razlagajo, da ocene niso pomembne. Pomembno je znanje, napredek in odnos do dela. Prav tako ni dobro, da starši ob vsaki težavi avtomatično stopijo na otrokovo stran proti učitelju. Če je otrok dobil slabo oceno, naj bo prvo vprašanje: Kaj se je zgodilo in kaj lahko naslednjič naredimo drugače? Ne pa, Kdo je kriv?
Starši naj vzpostavijo tudi nekaj osnovnih pravil: dovolj spanja, urejen ritem dneva, omejeno uporabo telefona in družbenih omrežij, redno opravljanje šolskih obveznosti ter dovolj časa za gibanje in druženje. In predvsem, otrok potrebuje starša, ne osebnega odvetnika proti šoli.
Otrokom in mladostnikom je treba govoriti tudi o drugi strani medalje. Imajo pravico do izobraževanja, varnosti, spoštovanja in dostojanstva. Toda imajo tudi dolžnosti: spoštovati druge, sodelovati pri pouku, skrbeti za svoje obveznosti, varovati šolsko lastnino in sprejeti posledice neprimernega vedenja. Tega ne smemo razumeti kot staromodno vzgojo. Nasprotno. Odgovornost je ena od temeljnih sestavin svobode.
Če mlad človek sliši samo, kaj mu pripada, ne pa tudi, za kaj je odgovoren, ga ne vzgajamo v samostojnega odraslega človeka, ampak v posameznika, ki bo za svoje težave vedno iskal nekoga drugega.
In račun na koncu vedno pride
Pri vseh novih ukrepih pa ne smemo pozabiti na nekaj zelo preprostega: brezplačno ne pomeni, da ne stane nič. Če država nekaj zagotovi brez neposrednega plačila staršev, račun še vedno plačajo davkoplačevalci. To ni argument proti javnemu financiranju šolstva. Je pa argument za odgovorno in pregledno odločanje o javnem denarju.
Brezplačni učbeniki, pomoč otrokom s posebnimi potrebami, kakovostna prehrana, varni šolski objekti in drugi ukrepi, ki neposredno izboljšujejo pogoje izobraževanja, imajo jasno javno vrednost. Pri vsakem novem projektu pa bi morali znati odgovoriti na tri vprašanja: Koliko stane? Kaj z njim pridobimo? In ali obstaja učinkovitejši način, da dosežemo isti cilj?
To bi moralo veljati za vsako vlado, ne glede na politično barvo. Državni proračun namreč ni bankomat. In davkoplačevalec ni neomejen vir denarja, s katerim lahko oblast dokazuje svojo velikodušnost.
Kaj naj bo torej vodilo novega šolskega leta?
Staršem kot nekdanji osnovno šolski učitelj in ravnatelj priporočam predvsem naslednje:
- od otroka pričakujte odgovornost, vendar brez nerealnih pričakovanj;
- sodelujte s šolo, vendar bodite do nje tudi kritični, kadar je to utemeljeno;
- otroka učite, da pravice vedno spremljajo dolžnosti;
- omejite pretirano uporabo digitalnih naprav in ponovno vzpostavite pomen branja, pogovora in gibanja;
- otroku pomagajte razumeti, da šola ni tekmovanje za čim več točk, ampak priprava na samostojno življenje.
Tudi državi (trenutni oblasti) je treba dati priporočila. Ta naj se nanašajo predvsem na manj političnega razkazovanja in več strokovnosti, predvsem na področjih, kjer so šibki. Manj simbolnih projektov in več vlaganja v ljudi ne bo škodilo. Uvedbo manj administracije, več podpore učiteljem in manj všečnih sloganov ter več merljivih rezultatov (ti niso ravno na nivoju). Kakovost šolstva se na koncu namreč ne meri po številu razdeljenih knjižic, zastavic ali drugih »brezplačnih« daril, temveč po tem, kaj otrok zna, kako razmišlja, kako ravna z drugimi in ali je po končanem šolanju sposoben odgovorno živeti v družbi. Če bomo to dosegli, bo imel začetek šolskega leta pravi smisel. Če pa bomo otroke zasuli z »darili«, starše z obljubami in učitelje z novimi navodili in novimi ukrepi, medtem ko bomo pozabili na kakovost pouka, disciplino, odgovornost in spoštovanje strokovnega dela, bomo dobili natanko tisto, česar si nobena resna družba ne bi smela želeti, tj. drag šolski sistem, ki je vedno bolj zaposlen s samim seboj in vedno manj z otrokom.
Verjemite, da si tega slovenski otroci, starši, učitelji – niti davkoplačevalci – ne zaslužimo.
Doc. dr. Bojan Macuh
